Sneg v Parizu

Nekaj čarobnega je v snegu. V plesu snežink, mrazu zime in močni svetlobi zimskega sonca. Sneg vedno prinese nek mir, ki ti omogoči premislek. Da si odpočiješ. Tako kot narava, ki zaspi v njegovem hladnem objemu. Seveda najprej prinese kaos, v življenje vnese nov nemir. Vse se ustavi, življenje začne teči s popolnoma drugo hitrostjo. Po glavi se ti podijo druge misli. V pogon spravi splet okoliščin, ki ti dajo neko novo perspektivo. Ali pa ti pokažejo neko mesto v popolnoma drugačni luči.

Splet okoliščin me je februarja pripeljal v Pariz. Mesto luči. Eno najbolj opevanih mest na svetu. Po skoraj dvajsetih letih sem znova stala na ulicah Pariza. Ki jih je tokrat pobelil sneg. Prvič po skoraj tridesetih letih. In tokrat… Ja, tokrat me je popolnoma očaral. Prvič se mi je zdel malo snobovski in mogoče celo rahlo prepotenten. Toda tokrat… tokrat je bil naravnost očarljiv. Parižani so sneg gledali kot majhni otroci, z velikimi očmi in širokimi nasmeški. Mlade Parižanke so hitele razlagati, da še nikoli niso videle snega v Parizu. In spraševale, če pri nas doma pozimi sneži. “Ja, sneži. In to kar pogosto. Ravno zdaj ga imamo doma zelo veliko.” sem jih hitela odgovarjat, malo v francoščini in malo v angleščini. Bile so tako šik. Parižanke namreč. S svojo vzravnano hojo in prepričanostjo vase. Zalotila sem se, da se tudi sama malce vzravnam, ko gledam njih. Popravim svojo držo in dvignem glavo malo višje. Hvala, Pariz, za tole lekcijo!

Občudovala pa sem tudi Parižane in njihovo samozavest. Ko so dejansko ujeli tvoj pogled, ga za nekaj trenutkov zadržali, se nasmehnili in odhiteli dalje. In tako kot Parižanke, so hodili vzravnano in samozavestno. Prepričani vase. Bilo je tako zelo osvežujoče. Saj zadnje čase tako malokrat drug drugemu pogledamo v oči. Ko hitimo po ulicah, vsak v svojih mislih, vsak v svojem svetu. Gledamo v telefon in ne v oči. Ni vsak pogled škodljiv, včasih je le radoveden. Kar tako. Ker te zanima, kakšno barvo oči imaš in ali se kdaj, kar tako, nasmehneš. Zato se zadnje čase večkrat zalotim, da me, ko zanima, kakšno barvo oči imaš in ali se kdaj nasmehneš. Saj veš, kar tako. Čeprav te ne poznam. Zato, hvala Pariz, za tole lekcijo.

Tokrat, pri mojem drugem obisku, sem Pariz gledala s popolnoma drugačnimi očmi. Nekje v ozadju misli so se mi vedno znova pojavljali prizori s pariških ulic, ki sem jih doživljala z Angeliko. Z branjem njenih dogodivščin v Toulousu, nato Parizu, po Sredozemlju, Maroku in nazadnje Quebecu. Vsake toliko so se mi na pariških ulicah v spomin prikradle pustolovščine Roberta Langdona in Sophie Neveu. Iskala sem sence Anais Nin in Henryja Millerja. In končno razumela, zakaj je Pariz vedno znova navdihoval.

Tokrat njegova lepota ni bila več hladna, temveč topla. Bil je živahen in poln življenja, kljub temu, da je bil odet v zelo tanko snežno odejo. In čeprav je bril hladen veter, čeprav je bil mraz, ko je sonce zašlo, res oster, sem na to kar malo pozabila, ko so se prižgale luči. In je Pariz dejansko postal mesto luči. Točno tak, kot sem ga občudovala, ko je letalo pristajalo in se je Eifflov stolp kopal v tisočerih lučeh. Življenje je znova postalo barvito in igrivo. Tako kot so barvite in igrive njihove slaščice v izložbah prodajaln. Pariz je vrnil barve in prebudil speče želje. Vrnil je veselje. Tisto pristno. Ki ga občutiš, ko zagrizeš v krhek in pisan makron. Zato, hvala Pariz!

Continue Reading

Trinidad

Obstajajo kraji, ki v meni zbujajo poseben občutek. Občutek, da je vseeno. Da ni pomembno. Da je brez veze. Kjer se osredotočaš na tukaj in zdaj. Ne gledaš v preteklost, ne razmišljaš o prihodnosti. Samo si.

V Trinidadu mi je bilo vseeno. Bilo je sproščeno, mirno vzdušje. Vroči dnevi. Noči, v katerih je nežno pihal veter. Ulice, ki so se še dodatno razživele, ko je padel mrak. Restavracije in bari, odprti na ulico. Ljudje, ki so živeli tukaj in zdaj, v sedanjosti. Živahna kubanska glasba, ki se je vsake toliko zavila v nostalgično romantično smer. Brez stresa, brez pričakovanj.

Ravno prava družba, mojito in cigara. Sproščeni pogovori, smeh in ples na ulici. Brez stresa in brez skrbi. Morda najboljše slovo od starega in pozdrav novemu letu do sedaj. Sproščeno in brez pričakovanj.

Pričakovanja so pravzaprav tista, ki nas ubijajo. Na tiho in od znotraj. Kaj bi se moralo zgoditi, kaj moramo storiti, brez česa ne moremo živeti. Scenariji, ki si jih sami napišemo. In se potem čudimo, zakaj se v realnosti ne obnesejo. Pričakovanja so tista, ki nas najbolj zjebejo. Kako bi morali živeti, kaj bi morali početi, kako bi naše življenje moralo potekati. Kako bi se morali ljudje obnašati do nas in kje so meje, ki jih nikoli ne bi smeli prestopiti.

Morda so pričakovanja najhujša oblika diktature. Ker življenju jemljejo čarobnost. Trenutka, kraja in časa. Enostavnosti užitka, ko zapreš oči in je glasba edina stvar, ki jo slišiš. Občutek njenih vibracij na koži in pretok energije, ki jo ustvarja v našem telesu. Življenju jemljejo enostavnost užitka v malih stvareh. Glasbe, ki te vabi k plesu in riše nasmeh na obrazu. Mojita, ki ti boža grlo. Cigare, ki deluje zelo nonšalantno.

Pričakovanja so tista, ki nas ponavadi ubijejo od znotraj. Ker pozabimo, kaj zares šteje. Le življenje samo. Zato potrebujem kraje, kot je Trinidad. Ki se te dotaknejo, da se ponovno spomniš, da je pomembno le življenje. Brez pričakovanj.

Continue Reading

Santiago de Cuba

Santiago de Cuba, drugo največje mesto na Kubi, je znano po več stvareh. Tu je leta 1518 svoj pohod proti Mehiki začel Hernan Cortez. Tu je nastal rum Bacardi. Tu je leta 1953 Fidel Castro začel kubansko revolucijo.

Tu so rojeni Compay Segundo, Ibrahim Ferrer in Eliades Ochoa – člani Buena Vista Social Cluba. In tu, na Cementerio Santa Efigenia, je Compay Segundo tudi pokopan. Na tem pokopališču je pokopan tudi Fidel. Čeprav ne vem, čigav grob je bolj obiskan. Tu je tudi grobnica rodbine Bacardi, ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izselila iz Kube.

Ne vem, morda sem bolj občutljiva na glasbo kot na politiko. Glasba prinaša več pozitivnega. Bolj me zanima. Morda jo zato bolj zaznavam in vsepovsod iščem. Morda se zato k njej zatečem v svojih najboljših in najtežjih trenutkih. Morda zato ne mine dan, da mi ne bi v glavi odzvanjala neka melodija.

Glasba je tista, ki me je na Kubi najbolj navdušila. Morda se mi je zato tudi na pokopališču zdelo, da nekje v daljavi odzvanjanjo zvoki Buena Vista Social Cluba. In Omare Portuondo. Ne pa melodije revolucije in vojaških koračnic. Ker me bolj fascinira talent, glasba in umetnost kot pa revolucija. Ki poleg (včasih pozitivnih) sprememb prinaša predvsem trpljenje nedolžnih ljudi.

Sonce je stalo visoko na nebu, ko sem se sprehajala po tem pokopališču. Svetloba je bila močna, sončna očala obvezna. Na glavi klobuk, lasje pa spleteni v kito. V glavi glasba Buena Vista Social Cluba. Nebo modro z nekaj belimi oblački. Vroče in brez vetra. Skoraj popolno.

Continue Reading

Ostanki dneva

Prepričana sem, da čarovnija obstaja. Da je vsepovsod okrog nas. Da jo kot otroci vidimo, nato pa to sposobnost izgubimo. Počasi jo leta, ki minevajo, ubijajo v nas. Če ji dovolimo, seveda.

Svet je poln čarovnije. Le videti jo moramo. Ugotoviti zase, kaj je za nas čarovnija. Morda je to dan, ki se ravno rojeva. Sončni vzhod, ko prvi sončni žarki začnejo božati pokrajino in se ti zdi, da je vse mogoče. Da je še vse pred tabo. Morda je to sončni zahod. Vsak zase poseben in drugačen. Ko sonce zahaja, svetloba dneva ugaša in v zadnjih vzdihljajih pričara čudovite barve. Zavedanje, da dan mineva in da se ne bo vrnil nikoli več. Čarovnija minevanja.

Čarovnija ostankov dneva. Ko te prešine, da nimaš časa. Čakati na najbolj primeren čas. Da boš imel dovolj denarja. Dovolj časa za potovanja in hobije. Da imaš nekomu čas povedati, da ga imaš rad. Da se boš s prijatelji družil naslednji teden, ko zaključiš projekt v službi. Da boš jutri poklepetal z ostarelim sosedom, ker si danes v stiski s časom in se ti že nekam mudi. Danes misliš, da boš jutri, naslednji teden, naslednji mesec, naslednje leto,… imel čas.

Ampak, jebi ga, potem se zgodi življenje. Udari realnost in ugotoviš, da nimaš časa. Da je vse, kar imaš, danes, ta trenutek. Da je danes dan, ki ga moraš izkoristiti. Ker morda jutri ne obstaja. Da bo šlo življenje svojo pot, da se moraš prilagoditi, plavati s tokom. Da moraš imeti želje, sanje in načrte. Ker sicer si v sebi že vnaprej mrtev. Da pa jih moraš začeti uresničevati. Narediti prvi korak. Ker morda jutri nikoli ne pride. In ostanejo ti le ostanki dneva. Ki ugaša.

Največja čarovnija zame je zavedanje, da nimaš časa. Ker takrat dejansko začneš živeti. In življenje je največje darilo, ki ga imamo. Zato ga velja izkoristiti. Danes. Poiskati čarovnijo. Ker jutri morda ne obstaja.

Continue Reading

Umetnost ulice #2

Tistega dne je bilo sonce že visoko na nebu, ko sem se sprehajala po razrvanih ulicah Havane. Ta ulica je bila nekaj posebnega. Morda nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla v življenju. Delo človeških rok. Preplet barv, oblik in materialov. Umetnost na vsakem koraku. Vodnjak kreativnosti in ustvarjalnosti. Obsijan z vročim kubanskim soncem.

Ljudje imamo veliko napak. Pa tudi veliko vrlin. In talentov. Ki so, če so uporabljani pravilno, hkrati nesmrtni in navdihujoči. Sposobni smo izjemne veličine in blazne nizkotnosti. Pa vseeno obstajajo kraji, ki potrjujejo, da je vse mogoče. Tista ulica je bila v tistem dopoldanskem soncu tako zelo spokojna. Navduševala me je na vsakem koraku. Čarala nasmeh na obraz. Zapeljevala na vsakem koraku.

Bila je moje zatočišče. Kraj, kjer so kraljevale barve. Dramatičnost igre svetlobe in senc. Barv, oblik in materialov. Kraj, kjer pozabiš na čas in prostor. Ko te ne zanima nič drugega kot to, kakšno umetniško presenečenje te čaka za naslednjim vogalom.

Kuba je veliko več kot le revolucija, rum, cigare in stari avtomobili. Je oaza umetnosti, ki se upira majhnosti in omejenosti. In odpira novo obzorja ter navdušuje. S svojo umetnostjo.

Continue Reading

Umetnost ulice

Havana me je najbolj presenetila z umetnostjo. Na vsakem koraku, v vsaki pori njenih ulic. Pričakovala sem glasbo in ples, navdušila pa me je njihova umetnost. Ulični umetniki. Akrobati, plesalci, pevci, pantomimiki. Živi kipi. Ki so naenkrat oživeli.

Havana je veliko več kot le kup vedno bolj porušenih kolonialnih umetnin. Več kot zgolj revolucija, rum in cigare. Pa da ne bo pomote… rum in cigare so res odlične.

Je kraj, ki navduši z umetnostjo. Umetnostjo, ki jo vidiš tam, kjer jo najmanj pričakuješ. Ulice, poslikane z norimi barvami, oblikami, materiali. Kipi, ki presunejo s svojo ekspresivnostjo in kreativnostjo, svojo pripovedno svobodo in izjemno estetiko. In bila sem pred izzivom…kako to ujeti na fotografijo. Le čas bo pokazal, ali mi je res uspelo.

Morda je res. Upor ustvarja ustvarjalnost. Jo poganja, da živi in se razvija. In umetnost je pogosto upor. Proti sistemu, duhu časa, abotnosti ali pa plehkosti ljudi. In je sladko zatočišče. Pred norostjo ljudi in sveta.

Continue Reading

Havana #2

Ko se sprehajaš po Havani, se ti zdi, kot da si v nekem drugem, vzporednem svetu. Na eni strani čudovite kolonialne stavbe, ki z dneva v dan vedno bolj propadajo. Ki so včasih na robu uničenja. Ki jim je bilo vzeto vse, le njihov ponos ne. Ta njihova stoičnost in aristokratska drža, ki vedno znova presune in te sili v razmišljanje. Da ti morda res lahko vzamejo vse, zlomijo vse, pokvarijo vse. Da pa ti nikoli ne morejo vzeti karakterja, pokončne drže in ponosa. Izžarevajo upor proti včasih res neznosni potrebi človeštva po uničevanju. Upor proti ničevosti in pritlehnosti človeka.

In potem te Havana preseneti. S svojo bogato, navdihujočo, čudovito umetnostjo. Ki raste in se razvija ne glede na vse. Preseneti s kreativnostjo, barvitostjo in igrivostjo. Preseneti z eklektično mešanico barv, stilov in materialov. In neizmerno navdihuje. Prisili te, da se poglobiš in jo poiščeš, kajti včasih se skriva. V notranjih vrtovih hiš ali sredi živahnih mestnih trgov. Nagajivost barv in oblik te vedno znova vleče naprej, da jo hočeš ujeti v fotografski objektiv. Ujeti tisti trenutek v času… ki bo sicer za vedno odšel. Tudi to je Havana.

Continue Reading

Zob časa

Havano je že zdavnaj načel zob časa. Tisti neusmiljeni, ki te izpostavi v najbolj nelaskavi luči. Nekatera mesta se starajo počasi, s šarmom. Havana se stara hitro in z nadzvočno hitrostjo. Deluje izgubljeno, zato je morda to tisto, kar je pri njej tako očarljivo. Izgubljenost ter naivno čakanje na čase, ki se morda ne bodo nikoli vrnili. Ki ji bodo vrnili nekdanji blišč in slavo. Ki pa ti na koncu prinesejo le eno – norost.

Vedno iti dalje, premikati meje mogočega, biti malo nor in razmišljati izven začrtanih okvirjev – to je naravnost nebeško. Jimmy Hendricks je že vedel. In to je ravno tisto, kar ti dajo potovanja. Drugačen pogled na stvari. Drugo perspektivo. Havana pa ti da še nekaj – občutek, da čas teče res počasi. In tako ti poleg iluzije, da se je čas skoraj malce ustavil, da še nekaj – čas za razmislek. Preden te načne zob časa in uniči od znotraj.

Na prvi pogled se zdi, da je Havani vseeno. Da se je sprijaznila s to svojo izgubljenostjo. Pa vendar se morda motim. Morda to sploh ni res. Morda se bo ujela in se znova našla. Preden zmaga zob časa.

Continue Reading

Melanholija

“I’m the one you find deep in that move, that drives your body and your senses, I’m the heat inside, when rhythym and love collide, Cuba, let me introduce myself Cubaaaaaaaaaaa!”

V glavi mi je ves čas odzvanjal en in isti refren. Znova in znova se je ponavljala ista pesem. Korak za korakom po obalni promenadi, ko je vsake toliko časa izza oblakov pokukalo sonce. Pred očmi so se mi vrteli prizori iz filma Dirty Dancing: Havana Nights. In potem me je prešinilo, da v filmu ni bilo oblakov. Sonce je sijalo, morje se je lesketalo, v zraku je lebdela melanholija. Ne spomnim se oblakov, spomnim pa se melanholičnega vzdušja.

To je tisto, kar se ti v Havani tiho prikrade v podzvest. Melanholija, ki se skriva globoko v porah Kube, ki prežema vso njeno bit. Ki diha iz ostankov nekoč mogočnih stavb Havane. Ki jo še danes delajo tako posebno in nezamenljivo. Melanholija, ki veje po razbitih ulicah nekoč čudovite kolonialne lepotice. Ki je burila duhove in navduševala na vsakem koraku. Melanholija, ki jo občutiš, ko opaziš, da nikjer ni ladij, jadrnic in čolnov. Čeprav je otok. Melanholija, ko vidiš, kako lahko človeška roka ustvarja neverjetne stvari in jih z lahkoto tudi uniči. Melanholija, ki jo začutiš v njihovi glasbi in plesu.

Z morja zapiha veter, valovi poškropijo obalno promenado. Mokre slane kapljice me zbudijo iz sanjarjenja. Sonce pokuka izza oblakov in poskrbi za še eno super fotografijo. V misli se znova prikrade isti refren. “I’m the one you find deep in that move, that drives your body and your senses, I’m the heat inside, when rhythym and love collide, Cuba, let me introduce myself Cubaaaaaaaaaaa!” Oh, ta melanholija.

Continue Reading

Občutek za Kubo

Priznam. Morala sem počakati. Razmisliti. Dovoliti, da se razvije in pokaže. Pregledati fotografije, zapiske s poti, dovoliti, da se razvije občutek. Občutek za Kubo.

Prva misel, ki me je prešinila na ulicah Havane, je tista, ki me spremlja še danes. Zdela se mi je ranjena, raztrgana, ustavljena v času. Razdvojena med nekdanjo bleščečo lepoto in negotovo prihodnostjo. In me je zabolelo, priznam.

Nad Havano so tistega dne viseli težki sivi oblaki. V zraku je bila napetost in pihal je veter. Morje je bilo divje. Valovi so butali ob obalo in močili široko avenijo ob obalni promenadi. Vsake toliko časa je izza oblakov pokukalo sonce. Vendar so bili tisti dan oblaki močnejši. Sivino dneva so razbijali avtomobili. Ja, tisti stari ameriški avtomobili. Roza, rdeči, zlati, turkizni, vseh barv pastelne palete. Med njimi so švigale ruske lade, pa bolhice in še in še.

Ja, čas na Kubi teče malo drugače. Počasneje in v svojem ritmu. Povleče te s sabo in takrat se začne rojevati tisti občutek. Občutek za Kubo.

Continue Reading