Smer: sever

Vlak je tiho drsel čez zasneženo pokrajino. Mraz je ostro pritiskal, čeprav je bilo sonce visoko na nebu. Močna svetloba se je odbijala ob bele pokrajine. Tako tihe. Tako samotne. Le tu in tam se je pojavila kakšna hišica s temno rdečo fasado.”Zakaj ravno rdeča?” sem vse vprašala. In z mislimi odplavala naprej. Pogreznjena v ledeni oklep mraza je bila pokrajina tako spokojna. Vlak pa je tiho drsel vedno globlje v hladni oklep zime. Naprej, proti severu.

“Mi bo uspelo?” “Ga bom videla?” “Prosim, naj ga vidim!” Vedno znova in znova so se mi vsiljevala ta vprašanja, vedno znova so misli plavale nazaj. “Prosim, naj ga vidim!” mi je v glavi odzvanjala preprosta priprošnja. “Prosim, naj ne bo vse zaman. Ta pot, tako daleč na sever.”

Z očmi sem objela tiho, belo pokrajino. Tako neizprosno v svoji ledeni lepoti. Razumela sem, da bo vedno zmagala ona. Vedno bo močnejša. Rojena zmagovalka. In popolna kreacija narave. Polarna zima. Ki vedno naredi po svoje. Muhasto pokaže svoje atribute. Ali pa jih nonšalantno skrije. Njej je vseeno. Ona ga pozna.

Ostalo mi je le, da verjamem v trenutek sreče. V njeno dobrohotnost. Da se bo vse zgodilo tako, kot se mora. Da mi bo naklonila to darilo. Mi ga pokazala. Odkrila v vsem svojem blišču. V vsej njegovi lepoti. Da bo odstrla oblake in razjasnila nebo. In mi ga pokazala. Ples bogov. Pot do nebes. Magično auroro borealis. Čarobni severni sij.

Vlak je tiho drsel čez zasneženo pokrajino. Odvrnila sem oči, sonce je bilo premočno. “Pokaži mi ga. Prosim, pokaži mi ga.” Vlak je tiho drsel naprej. Globoko v nedrje Zime. Naprej, na sever.

Continue Reading

Mesto na vodi

Nisem mogla začeti pisati o Stockholmu. Kar ni in ni šlo. Pa ne, da bi bilo z njim kaj narobe. Lep je. V tisti svoji hladni, skandinavski maniri. Severne Benetke.

Ko premišljujem o Stockholmu, se spomnim, kako lep in mrzel dan je bil. Kako jasno in čisto nebo je bilo nad njim. Le kakšen oblaček tu in tam. Prijetne uličice, topli in udobni lokalčki. Mesto, ki se mi je zdelo tako tiho. Ujeto v hladen objem zime, ki se je začela poslavljati. Vse tako, kot iz škatlice. Mesto, v katerem naj bi živeli najbolj postavni moški. Ne vem, morda pa res.

Mislim, da se nisva našla, Stockholm in jaz. Drug v drugem nisva pustila sledi. Čeprav mi nekateri utrinki še vedno pričarajo nasmeh na obraz. Veliki milni mehurčki, ki jih loviš sredi ulice. Topel šal, ki ti na severu končno pride prav. Kajti doma so zime že pretople. Jezerska voda, ki je ledenela in ustvarjala čudovite oblike. Cerkev, v kateri si postrežeš s kavo. In trenutni preblisk, da morajo biti pomladna jutra in jesenski popoldnevi v severnih Benetkah, res krasna.

Globoko v sebi vem, zakaj nisem mogla pisati o njem. Ker v meni ni pustil sledi. Ker Benetke so zame le ene same. Ki me vedno znova vlečejo nazaj. Morda bom šla nekoč nazaj, v to mesto na vodi. Preverit, če se tokrat ujameva. Morda nekoč. Tam zgoraj, na daljnem severu, blizu polarnega kroga, je nekaj, kar me še vedno privlači. Magičnost severnega sija. In čarobnost, ki jo pričara le on. Severni sij.

Continue Reading

Severna obzorja

Nekje v daljavi vidim hribe. Daleč, daleč stran. Kamorkoli seže pogled… sama belina. Sonce stoji visoko na nebu. Nekje v daljavi oblak. Nikjer žive duše. Osamljena drevesa in grmovje, vsake toliko časa hiša z rdečo fasado. Mraz in lesketanje snega. Sonce, ki stoji visoko na nebu in te sili, da nosiš sončna očala. Tišina in le vlak, ki neumorno hiti čez bele poljane. Nikjer nikogar. Do kamor seže pogled.

Severna obzorja. S svojo neizmerno karizmo. Hladna lepota severa. Mir in tišina severnih obzorij me ves čas vlečeta nazaj. Na sever. Čeprav me tam vedno zebe. Mraz me sili nazaj. Ven iz sanjarjenja, ven iz občudovanja te ledene lepote. Nazaj v realnost. Nazaj v tukaj in zdaj.

Severna obzorja so kot droga. Vedno znova te vlečejo nazaj. Vabijo te, da izstopiš iz cone udobja. Vabijo, da se pridružiš njihovemu toku. Vlečejo te nazaj k sebi. In silijo, da se zazreš vase.

Ker, ko si na severu, je naenkrat vse preprosto. Veš, kaj je v tistem trenutku pomembno. Mraz ti vedno znova zbistri misli. Preprosta lepote ledene pokrajine, ki je, priznam, kar malo pusta. Sever svojo lepoto spretno skriva. Razkriva jo počasi in postopoma. Vidiš jo, ko si pripravljen.

Šele tam, kjer pokrajino večino leta oklepa mraz, sneg in led, šele tam, visoko na severu, nad polarim krogom, začneš ceniti tisto, kar nam je pogosto samoumevno. Toploto in svetlobo. Toploto ognja, ki ti znova požene kri po žilah. Toploto, ki je ločnica med življenjem in smrtjo. Mraz te strezni, zbistri misli, toplota pa je tista, ki te spodbudi, da se poženeš naprej. Proti prihodnosti. Proti svetlobi. Ki prežene temo in da zagon, da vztrajaš. Tema te ovije v svoj objem in zaščiti pred vsem, svetloba pa te opomni, da je treba začeti znova in se boriti naprej.

Jug je mehak in nežen, fluiden in frfotav. Jug je flirt. Ki se včasih razvije v kaj resnega, večkrat pa je le to – flirt. Sever pa je resen in stabilen, morda celo na prvi pogled malce dolgočasen. Sever je vse prej kot flirt. Je tista prava ljubezen. Ker severna obzorja vzljubiš šele, ko si pripravljen. Videti njihovo lepoto in globino, ki ti jo ponujajo. Šele takrat vidiš, da je sever včasih veliko bolj divji kot jug. Svojo strast skriva pred neposvečenimi. Na trenutke je naravnost neizprosen. Ker te prisili, da se zazreš vase. In spoznaš, kaj je v tistem trenutku res pomembno: toplota in svetloba. In takrat vidiš njegov pravi obraz. In njegovo neizmerno in večno lepoto.

Continue Reading