Kraj, kjer zahaja sonce

Že dolgo je bil nekje v ozadju mojih misli. Pa se nekako nikoli ni izšlo. Do letos. Ko mi je končno uspelo. Vse se je poklopilo. Vse se je zgodilo z razlogom. In zato sem znova začela verjeti v usodo. In zvezde.

Začelo se je malo stresno. Z zastojem na cesti na poti na letališče. Telefonskimi klici. Lovljenjem izgubljenega časa. Tekom po letališki avli z vso prtljago. Ko sem se na tiho, v mislih, zahvaljevala vsem možnim višjim silam, da sem se naučila potovati z malo prtljage. Ker je tek zato veliko lažji. Lovljenje zadnjih minut za oddajo prtljage na letališču. In na koncu mi je dejansko uspelo. Priznam, rabila sem nekaj minut, da sem prišla k sebi, da sem zajela sapo. Preden sem se lahko končno malo nasmehnila. Z zardelimi lici in potnim čelom. In čeprav je bilo v tistem trenutku morda vse napeto, sem globoko v sebi vedela, da mi bo uspelo. Da bom tisti dan odpotovala v Maroko. In sem. Iz sedeža ob oknu letala sem opazovala, kako zapuščamo domači, evropski kontinent. In prihajamo v objem mističnega afriškega kontinenta.

Že zdavnaj sem ugotovila, da so pričakovanja tista, ki te v življenju najbolj ubijejo. Tako na tihem. Ker se preveč ukvarjaš s tem, kaj bi moralo biti, namesto s tem, kar dejansko je. In zato nisem imela pred odhodom v Maroko nobenih pričakovanj. V Trinidadu  sem spoznala marsikaj. In čeprav nisem imela o Maroku nobenih pričakovanj, sem podzavestno čutila, da se bo tam zgodilo nekaj prelomnega. Da se bo v puščavi zgodilo nekaj usodnega. Kajti puščave so zame ravno to – nekaj usodnega. Morda me zato tako neizmerno privlačijo. Kličejo k sebi. Vabijo k sebi. In katera puščava na svetu je še bolj veličastna kot Sahara? Ne vem. Vem le, da je naravnost kraljevska. In da se je tam, v Maroku, globoko v osrčju Sahare, zgodilo to, kar sem pričakovala, da se bo zgodilo.

Letalo je pristalo in prvič v življenju sem stopila na afriška tla. Večerilo se je, nebo so prekrivali sivi oblaki. Pihal je veter in pravzaprav je bilo kar malo hladno. Ne duha ne sluha o vročem afriškem soncu. Sama pri sebi sem se že drugič v tem letu spomnila na knjige o Angeliki in njenem potovanju po Maroku. Po njenih stopinjah grem, sem pomislila. Kot že enkrat prej, februarja v Parizu. Sama pri sebi sem se nasmehnila. Vse bo v redu.

Maroko me je popolnoma presenetil. Razbil je iluzijo o sebi in jo zgradil popolnoma na novo. Svoje zaklade je pokazal samozavestno. Izrazil svojo raznolikost. In čeprav je priljubljen pri turistih, v resnici ni razočaral. Morda je veliko odvisno tudi od ljudi. Ki si v tistem trenutku svojo pot delijo s tabo. Ki v nekem trenutku pridejo v tvoje življenje in s tabo delijo svojo usodo. Čeprav morda le za kratek čas. In čeprav rada raziskujem sama, te trenutke raziskovanja rada delim tudi z drugimi. Nekatere stvari so ti enostavno usojene. Položene v zibko, na tvojo pot. Večna sestavljanka življenja: milijoni naključij, usodnih trenutkov, krajev in neznancev, ki to več niso. Zato po Maroku znova verjamem v usodo. In zvezde.

Continue Reading

Sen o daljnih krajih

Zanimivo se mi zdi, kako deluje človeški um. Kako si zapomni nekatere stvari in druge enostavno pozabi. Na primer muhe…na milijone zoprnih muh, ki so bile v Avstaliji kar pogoste spremljevalke. Zapomnila sem si barve, oblike, vzdušje, vtise. Pozabila sem na muhe, na rdeči prah, ki nam je sledil še domov. Ki ga še danes ne morem spraviti s čevljev.

Zapomnila sem se si drugačnost, nebrzdanost narave. Edinstvenost pokrajine in bizarnost rumene barve. Ki jo je še poudarjalo sivo nebo z oblaki. Milijone muh, ki so sledili na vsakem koraku, pa enostavno pozabila. Selektivnost spomina je včasih res dobra stvar. In v večini si na koncu zapomnim dobre in pozitivne stvari.

Ko se sprehajaš po rumenem pesku, med rumenimi skalnimi formacijami, se ti vse zdi tako zelo daleč stran. Morda zaradi bizarnosti pokrajine. Ker so videti nezemeljsko. Podobne totemom in starim božanstvom. Ratio ve, da se bliža konec poti in vrnitev domov. Emotio srka vase in poskuša vso to bizarnost vtisniti v svoj DNK. Da bi za vedno ostal s tabo. Kamorkoli greš. Sen o daljnih krajih.

Continue Reading

Pozaba

Pogosto se vprašam, kaj je bilo tisto, zaradi česar se mi je nek kraj tako zelo vtisnil v spomin. Kaj je tisto, kar je sprožilo v meni nek premik naprej. Drugam, v drugo smer. Odgovora na to še nimam.

Tisti dan sem hotela pozabiti na vse. Na dejstvo, da se moj čas v Avstraliji izteka. Da se bo suha vročina Avstralije zamenjala s hladom jesenske Slovenije. Da se bodo roji nadležnih avstralskih muh zamenjali z jesenskim listjem doma. In sem hotela pozabiti na vse, kar je bilo in kar bi še prišlo. In samo obstajati.

V Avstraliji se je resetiralo vse. Nekatere stvari so se postavile na svoje mesto, nekatere sem dokončno pokopala. Nekatere so ostale in čakajo na priložnost za spremembo. Vse ob svojem času.

To je bil čas, ko sem počela tisto, kar sem si želela. Samo fotografirati. Ujeti trenutek za vedno. In nasmehnila se mi je sreča. Ker sem v objektiv ujela pozabo. In samo obstajala.

Misli so bile mirne, plavale so v svojem toku. Morda je to tisti pravi tok. Ko ugotoviš, da morda nikoli ne boš živel tako, kot si si vedno predstavljal in pričakoval. Ko ugotoviš, da morda življenje ne bo potekalo po ustaljenih tirih. In ti je to čisto ok. Ko si zraven kozarca vina zaželiš še cigareto. Čeprav ne kadiš in veš, da ni zdravo. Ko se sprijazniš, da so mali grehi pač samo to: mali grehi. Se zahvališ nebu, da so okoli tebe ljudje, ki ti dajo tisto cigareto. In ne sprašujejo zakaj.

Continue Reading

Stromatolit

Sonce je stalo visoko na nebu. Ostra svetloba visokega popoldneva se je odbijala od čudnih, rjavih malih kamnov, ki so gledali iz turkizne vode. Stala sem na lesenem pomolu, ob leseni ograji, s fotoaparatom v vodi in gledala v vodo.”Stromatoliti… Veš, da so to najstarejši živi organizmi na svetu?” je rekel glas za mano. “Si predstavljaš, kako dolgo so na svetu? Kaj vse so videli, doživeli in vseeno preživeli? Noro, kajne?” “Ja, brez dvoma.” sem odgovorila in se rahlo nasmehnila sama pri sebi.

V tistem trenutku, ko sem s pogledom objela vse okoli sebe, sem ugotovila, kako zelo majhna sem v celotni sliki vesolja. To bitje, podobno kamnu, je bilo živi dokaz, kako zelo majhni smo ljudje. Rjava tvorba, ki je preživela tisočletja, se je brilijantno prilagodila. In morda ravno zato preživela. Ker so mislili, da gre za kamne v vodi. Lepe, čudovite rjave kamne. Prijetne za oko in neškodljive.

Sonce je še naprej neusmiljeno žgalo in ustvarjalo še večji kontrast. Med rjavo barvo stromatolitov, turkizno barvo vode, modrim nebom brez oblačka in belim peskom. Med noro kreativnostjo narave na eni in majhnostjo človeka na drugi strani. V fotografski objektiv ujamem še par posnetkov in se odpravim nazaj proti obali. Adijo, stromatoliti. Vztrajajte in se nikoli ne vdajte.

Continue Reading

Furiosa

Ko sem stala na robu in gledala v daljavo, na golo ravnino globoko pod sabo, sem se naenkrat počutila kot v filmu Pobesneli Max. Vročina, suh zrak, veter, ki vrtinči pesek. Surrealen razgled. Tišina, bizarnost in praznina. Na neki točki sem se zavedla, da bom imela glavo najverjetneje vedno v oblakih. Takrat sem razmišljala o Pobesnelem Maxu. In njegovi odisejadi v čudni, nenavadni in nori pokrajini. Takrat.

Ko se danes spomnim tega dne, te pokrajine, se spomnim na Furioso. Neustrašno amazonko, bojevnico, žensko, ki je tvegala vse. Na neusmiljen boj v čudaški pokrajini. Malo se mi naježi koža ob spominu. Na njeno odločnost, pokončnost in neupogljivost. Na njen upor proti tiraniji in boju za svobodo. Boju za vrnitev domov.

Sunek vetra me prebudi iz sanjarjenja. Pripelje nazaj v realnost. Ozrem se po palčkih, ki gledajo v daljavo. Zdijo se mi prav čudaški. Pa vendar…nimaš ravno veliko izbire. Avstralska divjina te lahko presune in spremeni. Ali pa ne. Njena vročina izžge še zadnji strup, ki te je morda tiho razjedal in ti očisti srce. Čista alkimija.

Sonce neusmiljeno pripeka. Veter vrtinči pesek. Postane mi jasno. Naprej bo treba. Naprej proti Perthu. Kajti bliža se konec avstralske pustolovščine in treba bo nazaj. V realnost, v domovino. Čeprav je kruta divjina zahodne Avstralije pravzaprav tako prijazna. Ker ne laže in se ne spreneveda. V svoji divjosti te posrka vase in te nato brezbrižno izpljune. Hkrati mirna in razburkana. Divja in krotka. Otroško nedolžna in obenem smrtno nevarna. Kot Furiosa.

Continue Reading

Spokojnost

So kraji na svetu, kjer si enostavno miren. In to pri meni ni ravno pogosto. Tudi če morda delujem popolnoma mirno. Morda celo rahlo naveličano in brezbrižno. Kljub tej navidezni mirnosti mi misli divjajo 100 na uro. Vendar ne tukaj, na tej plaži.

Na tej plaži sem bila popolnoma mirna. Kljub kljuvajoči bolečini v rami. Bilo je spokojno. Polno podob in vtisov. Turkizna barva oceana, bel pesek, ki ga je vrtinčil veter, temne skale, ki so se pojavljale tu in tam, indigo modra barva neba. Brez oblačka. Le sonce, ki je grelo ozračje.

In čeprav so bili na tej avstralski plaži tudi drugi ljudje, sem se počutila umirjeno in popolnoma spokojno. Prizemljeno in hkrati v oblakih. Ker je bil kraj tako spokojen. Ozračje tako umirjeno in okolica tako blagodejna.

In ko sem bosa hodila po belem pesku, ko mi je veter vrtinčil lase in se poigraval z belo tuniko, sem se počutila kot bi hodila med oblaki. Sanjava, zasanjana, pomirjena sama s seboj. Glava je bila popolnoma prazna in duh lahkoten in frfotav.

Morda ravno zato, ker so ti kraji in občutki tako zelo redki, te občutke tako zelo cenim. Ker so hkrati preprosti in zapleteni. Ker te po eni strani navdajo s spokojnostjo in po drugi prepojijo z novim nemirom. Ki te sili, da vedno znova iščeš te kraje. Kraje spokojnosti.

Continue Reading

Na robu sveta

Avstralija je dežela divjih kontrastov. Divje rdeče barve, najlepših odtenkov zelene in turkizne ter neizmerne modrine. Turkizno morje obrobljajo plaže z drobnim belim peskom in dajejo občutek, da si na koncu sveta. Na robu sveta. Hkrati sam in nikoli osamljen.

Tisti dan je bil umirjen, nežen in rahlo speven. Sonce je žgalo in s svojo močno svetlobo ubijalo močne barve avstralskega Zahoda. Ko me je iz sanjarjenja, v katerega me je neizogibno potegnila avstralska vročina, prebujala samo silhueta svetilnika. Dokaz civilizacije na robu sveta.

Tistega dne se spominjam tudi po soli in pesku v laseh, ožgani koži na čelu in po mojem okusu neizmerno kontrastnih fotografijah. Po dobri karmi in občutku, ki je lebdel v zraku. Po občutku, da bom morda zares vedno mlada. Če ne v telesu, pa brez dvoma v duši. Mala divja deklica. S potolčenimi koleni in razmršenimi lasmi. Večna upornica, ki ji nekje v ozadju duše vedno igrajo kitarski rifi avstralskih AC/DC. Nemiren duh, ki bo vedno znova silil na pot. Večno mlad s pobalinskim pogledom in navihanim nasmehom. Ki ga ne bodo potokli niti viharji, ki v življenju neizogibno pridejo. In ja, če je to prevzetnost… potem ja, sem prevzetna. Ker bom v duši večno mlada. Vsaj dokler se bom spominjala občutka, ko stojiš na robu sveta.

Continue Reading

Tri barve: rdeča

Ko se potikaš po zakotjih zahodne Avstralije, je rdeča barva tista, ki te ves čas obdaja. Sledi ti na vsakem koraku in kot senca vztraja s tabo še dolgo časa po tem, ko se že vrneš domov.

Rdečkaste skale, rdečkasti kanjoni, sončni zahodi vse možnih odtenkov rdeče. In za kontrast zeleni tolmuni in slapovi. Pod žgočim soncem, zrakom, ki miglja od vročine, in vetričem, ki vrtinči rdeči prah zemlje. V nepredstavljivih prostranstvih Avstralije je rdeča barva tista, ki motivira, navdihuje in te iz sladke zasanjanosti, v kateri lebdim med potovanji, prikliče nazaj v realnost.

In potem je tu ta rdeča prst. Ki ti sledi povsod in ki se je ne moreš znebiti s čevljev še zelo dolgo časa. In ta rdeči prah mi vedno znova prikliče nasmešek na obraz. Ker se spomnim, kako težko se je je znebiti. Kako vztrajna je in se ne da odgnati. Kako ti sledi kot senca in prišepetava, da je čas za novo dogodivščino. Ja, ta rdeča prst.

Continue Reading

Divjost

Ko razmišljam o Avstraliji, razmišljam o pretiranosti. V vsem. Pretiranosti vročine, suhega zraka, rdečega peska, divjosti in neizprosnosti narave. Pretiranosti pokrajine, ki te občasno s svojo neprestano enoličnostjo spravlja ob pamet. Njena odmaknjenost, drugačnost in nepremakljivost je tista, ki jo dela tako posebno.

Tam se dejansko soočiš s svojo majhnostjo. In s tem, kako ogromne stvari je sposoben zgraditi človek. Ogromne kompozicije tehnologije, za katere si predstavljaš, da brezglavo drvijo po prašnih brezpotjih širne Avstralije. Soočiš se z majhnostjo, ko vidiš cestne vlake ali ogromna kolesa delovnih strojev v bližini rudnikov. In se vprašaš, ali je to dejansko res ali imaš od vročine že resne privide. Jasno ti postane, zakaj je bila navdih za Pobesnelega Maxa.

Vsak ima v življenju svoje stalnice. Moje so presenečenja. Ki jih načeloma res ne ne maram. Razen nekaterih. Rada imam presenečenja, ki jih vedno znova pripravi narava. Ko vedno znova ugotoviš, kako zelo si majhen. Neizmerno dramatičnost nevihtnih oblakov, skrivnostnost jutranjih meglic, bleščečo svetlobo sonca, ki povzroča vedno nove fatamorgane. Rada imam prvinskost narave. Ki v svojem bistvu nikoli ne laže. Mi smo tisti, ki si zatiskamo oči.

Rada imam presenečenje, ki ga doživim ob brilijantnosti človeškega uma, ob neizmerni kreativnosti besed, slik, izumov, napredka človeka. Vedno znova mi dih jemlje dobrota ljudi, ki se pojavi popolnoma nepričakovano in popolnoma spontano. Predvsem pa briljantnost najbolj žlahtnega čustva – ljubezni. Ki vedno znova preseneti takrat, ko jo najmanj pričakuješ.

Rada imam dramatičnost. V določenih situacijah. Dramatičnost sončnih zahodov, čistost sončnih vzhodov in magično privlačnost polne lune. Neskončnost zvezdnatega neba. Dramatičnost drugačnosti narave in okolja od tega, kar sem navajena doma. V takih primerih jo imam rada, to blazno dramatičnost. Sicer imam raje brutalno realnost.

Včasih je brutalna realnost točno tisto, kar človek v določenem trenutku res potrebuje. Ker te brutalno sesuje, razkolje in ti da izbiro. Obupati ali nadaljevati. Brutalnost je nekaj, kar spremlja vsakega od nas. Pa če si to priznamo ali ne. Nekateri so brutalni do drugih, drugi v prvi vrsti do sebe. Brutalnost trenutka, ki sesuje vse, kar si do takrat gradil, je hkrati trenutek, ko samega sebe najbolj spoznaš. Ko padejo vse maske in se kot feniks znova rodiš.

Morda zato vedno znova v naravi iščem tisto divjost, prvinskost narave, ki te vedno znova prisili, da pogledaš globoko vase in najdeš tisto, kar si se tako zelo trudil zatreti. Ali pa iščem zgolj prvinskost karakterja. Tisto osnovno, divje, brutalno in nenarejeno.

Continue Reading

Nebeško kraljestvo

Včasih se zalotim, da razmišljam o nebeškem kraljestvu. Gledam oblake, sončne vzhode in zahode, mavrice… Sprašujem se, od kje prihajajo. In kam so namenjeni. Ponavadi se zgodijo povsem spontano. Sprožijo jih kaki čudoviti prizori z neba.

Vem, da naj bi za vse obstajala racionalna razlaga. Ampak ta me po pravici povedano največkrat sploh ne zanima. Bolj me zanima, kakšna zgodba se bo znova spletla v moji glavi. Kako bi bilo, če bi se lahko dotaknila sončnega žarka, našla konec mavrice in letela med oblaki. In se od letenja spočila na enem od puhastih oblakov.

Ti miselni preskoki me vedno razveselijo. Ker so pobeg od hitrega, nepopustljivega in zelo osredotočenega sveta. So mehkoba, ki je je vse manj okoli nas. So zatočišče, kjer pustiš racionalnost in učinkovitost pred vrati in se odpreš sanjarjenju.

Zato si vedno vzamem čas, da občudujem oblake, sončne zahode in vzhode, mavrice in oblake. So tiste male sladkosti, ki ostanejo z mano za vedno. So vtisi, po katerih si zapomnim potovanja.

Morda imam zato toliko fotografij neba. Ker je večen navdih. In zato imam rada Avstralijo – ker mi je dala toliko čudovitih sončnih zahodov in vzhodov. In to je bil preblisk, ki sem ga dobila, ko sem nekje sredi avstralske divjine ob posušeni strugi reke ujela ta sončni zahod. Ja, res pravo nebeško kraljestvo.

Continue Reading