Havana me je najbolj presenetila z umetnostjo. Na vsakem koraku, v vsaki pori njenih ulic. Pričakovala sem glasbo in ples, navdušila pa me je njihova umetnost. Ulični umetniki. Akrobati, plesalci, pevci, pantomimiki. Živi kipi. Ki so naenkrat oživeli.
Havana je veliko več kot le kup vedno bolj porušenih kolonialnih umetnin. Več kot zgolj revolucija, rum in cigare. Pa da ne bo pomote… rum in cigare so res odlične.
Je kraj, ki navduši z umetnostjo. Umetnostjo, ki jo vidiš tam, kjer jo najmanj pričakuješ. Ulice, poslikane z norimi barvami, oblikami, materiali. Kipi, ki presunejo s svojo ekspresivnostjo in kreativnostjo, svojo pripovedno svobodo in izjemno estetiko. In bila sem pred izzivom…kako to ujeti na fotografijo. Le čas bo pokazal, ali mi je res uspelo.
Morda je res. Upor ustvarja ustvarjalnost. Jo poganja, da živi in se razvija. In umetnost je pogosto upor. Proti sistemu, duhu časa, abotnosti ali pa plehkosti ljudi. In je sladko zatočišče. Pred norostjo ljudi in sveta.