Globoko v sebi vedno veš. Kdo si, kam te vleče srce. In globoko v sebi še vedno vem. Da sem nemirna duša. Z občasnimi prebliski kreativnosti. Včasih umaknjena globoko vase, drugič znova polna energije. Večna sanjava duša z glavo v oblakih. Ki vedno, pa čeprav včasih le potihem, razmišlja o daljnih krajih, tujih deželah, novih poteh in izzivih. Ki obožuje opazovanje zvezdnatega neba, veter v laseh, pesek med prsti, sončne žarke in dežne kaplje na koži, šelestenje gozda in šumenje morja. In ki se nato, iz vsakega potepanja, vedno znova vrne nazaj domov.

Dobra knjiga in film, kozarec vina in jesenske meglice, ki ovijajo prleške vinograde. Drobni užitki življenja. Milijoni zvezd na nebu v divjini Avstralije in občutek popolnega miru nad Grand Canyonom. Ledena lepota skrajnega severa in žgoča poezija puščave. Nasmeh, ki ti ga nariše cesta, ki izginja v daljavi. Ko ni za tabo nič in je pred tabo le še cesta. Popolna svoboda. Raj za nemirne duše.