Sama s seboj

Dan se je počasi prevešal v večer. Bil je lep in krasen in popoln in čudovit. Bil je eden tistih dnevov, ki ostanejo za vedno. Ki se jih spomniš še leta in leta kasneje. Dan izpolnjenih sanj.

Bil je čudovit dan v puščavi. Ki pa se je počasi bližal koncu. In vendar sem želela naprej, višje, do konca. Na vrh sipine. Kjer je sonce še močno sijalo in kjer se je odpiral pogled daleč naokrog.

V daljavi se je slišal vrvež tabora. Ljudi, ki so se pripravljali na večerjo in noč pod zvezdami. Bližala se je noč. A jaz nisem hotela nazaj. Ne še. Hotela sem naprej, proti vrhu sipine, kjer je še sijalo sonce in kjer se hlad noči še ni začel.

Pesek pod nogami je postajal vedno hladnejši. Me opominjal, da moram nehati oklevati in se odločiti. “Nazaj ali naprej? Naprej,” je govoril tihi glasek. “Naprej! Vrh je čisto blizu. Pojdi proti soncu.” Naenkrat ni bilo več dvoma. Da sem na pravi poti. Da nima smisla gledati nazaj. Da je prava pot naprej. Da bo še vse v redu.

Naenkrat pesek ni bil več hladen. Sezula sem natikače in se bosa dotaknila Sahare. Nekaj prvinskega je v dotiku peska na golo kožo. Bosemu prečenju sipine. Zaveš se, kako ranljiv in hkrati močan si lahko. Kako se v trenutku lahko vse spremeni in se kolesje usode znova zavrti.

Naenkrat je bil v srcu mir. Kar se mi zgodi le redko. Morda je to prekletstvo nas sanjačev, nepoboljšljivih romantikov in nemirnih duš. Ali pa je blagoslov.

Vrh je bil naenkrat čisto blizu in odpiral se je pogled daleč na vse strani neba. Bilo je kot bi sanjala z odprtimi očmi. Sonce je oranžno obarvalo sipine in jaz sem zrla v daljavo. Sama s sabo. Z mirom v srcu in zavedanjem, da bo vse v redu.

Znova me je hladen pesek zbudil iz teh mojih živih sanj in preselila sem nazaj v tukaj in zdaj. Sonce je skoraj zašlo. Hitro naredim še nekaj posnetkov in se odpravim nazaj. Čeprav vem, da se je nekaj za vedno spremenilo. In da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Continue Reading

Fez

Klic mujezina me je zbudil iz sna. Po nekaj dneh v Maroku je postal nekaj povsem običajnega. Zunaj se je že prebujal nov dan. Tisto jutro v Fezu je bilo hladno. In nasploh april v Maroku ni bil ravno topel. Morda je vedno tako, morda ne. Vsekakor nisem pričakovala te svežine. Prišel je dan, da spoznam še eno izmed kraljevih mest Maroka, Fez. Le še močno, črno kavo sem potrebovala prej. 

Na trgu pred Modrimi vrati (Feza Bab Bou Jeloud) je bil majhen, preprost lokalček. Vsedla sem se na verando, naročila svojo kavo in opazovala. Vedno več ljudi se je zgrinjalo v v medino tega starodavnega mesta. Spijem zadnji požirek kave in se tudi sama podam v labirint teh uličic. Z lokalnim vodičem, ki jo pozna kot svoj lasten žep. In čeprav je moja orientacija precej dobra in se zelo redko kje izgubim, sem tukaj morala priznati premoč.

Hodili smo mimo različnih rokodelcev in mimo neštetih trgovinic. Na vsako koraku je bilo nekaj zanimivega. Izza vsakega ovinka in zavoja se je odpiral čisto nov svet. Duh preteklosti je visel v zraku in zopet mi je prišel na misel Angelikin beg po uličicah Meknesa. Le kako je to izgledalo v srednjem veku, sem se spraševala. 

Vsepovsod mozaiki in ornamenti. Neizmerna estetika detajlov. Bežen pogled v kotičke, kamor nimamo vstopa. Filigransko tkane preproge, čudovito blago, ki nežno poboža kožo in prebudi hrepenenje. Rezek vonj, ki se širi iz barvilnic usnja, ki ga odženeš z vejico mete. Preprosta vrata, ki za sabo skrivajo popolnoma nov svet. Svet, ki je skrit radovednim pogledom ulice. Ki te, če vstopiš skoznje, popeljejo v popolnoma drug svet. Ki te očara, čeprav je popolnoma drugače od tega, kar ti je ponavadi všeč. Pridušena in zadimljena svetloba, ki pronica skozi filigransko izdelane lestence. Ki ti prostor razkrije v popolnoma drugačni luči. Neka drugačna intima. Širi se tiha orientalska glasba. Mehki stoli in klopi, prekrite z okrasnimi vzglavniki, ki kar vabijo, da se malo odpočiješ, se malo zasanjaš in si privoščiš bogato maroško kosilo. Tisoč in ena noč.

Dopoldan se je tiho prevesil v popoldan. Iz intime in miru notranjosti sem znova stopila ven, v vrvež ulice. Jutranjega hladu ni bilo več. Bilo je oblačno in hkrati soparno. Pripravljalo se je na dež. Otroci so hiteli iz šole domov, k staršem in po ozkih ulicah feške medine smo se odpravili nazaj proti Modrim vratom. Ven iz labirinta ulic, nazaj v sedanjost. 

Continue Reading

Volubilis

Če bi ga videla na fotografijah, bi mislila, da gledam sliko iz Toskane. Nežne zelene barve, antične rimske ruševine, ciprese. Igra svetlobe in senc, sonca in oblakov. Polno štorkelj, ki so prinašale občutek domačnosti, ki ga neizogibno dobim v Prlekiji.

Eleganca teh ptic me je spremljala po Maroku in večkrat sem premišljevala o dolgi poti, ki jo te ptice preletijo vsako leto. Ptic, ki prinašajo pomlad in nove začetke. Ko na poti v Prlekijo opazujem, kako si ustvarjajo dom in družino v gnezdih visoko nad tlemi. Majhne glavice, ki kukajo iz gnezda in njihove prve poskuse letenja.

Kje so doma, se vprašam. Je njihov dom tukaj, v Maroku, ali je zanje dom v Evropi? Kajti tukaj, v Volubilisu, med antičnimi ruševinami, milimi zelenimi griči, je bilo vse tako zelo podobno Evropi. Ruševine kar nekako domačne. In duh starega Rima je lebdel povsod.

Prešinila me je misel na neke druge ruševine nekdaj veličastnega mesta. Mesto, ki sem ga obiskala kot gimnazijka. In katerega ruševine pripovedujejo tragično zgodbo, ki se je za vedno vpisala v zgodovino.

Kljub temu, da so bili v Volubilisu ljudje, se mi je vse zdelo neizmerno tiho. Morda sem se naučila izključiti okolico. Ali pa mi preprosto ni bilo mar. Ruševine mesta so pripovedovale svojo zgodbo. Zgodbo o minljivosti vsega. Zgodbo o civiliziciji, ki je pisala zgodovino, a jo je na koncu le doletela neizogibnost življenja – minljivost.

Pa vendar je bil Volubilis poln življenja. Cvetele so spomladanske cvetlice. Štorklje so si spletale gnezda. Vsake toliko časa so poletele v nebo. In prišle nazaj. Življenje je teklo naprej. V svojem ritmu, po svojih pravilih. Kdaj bodo zopet odletele nazaj, v Evropo? Kam jih bo nesla pot? 

Continue Reading

Meknes

Za Meknes sem izvedela pred Rabatom, pred Marakešem, pred Fezom. Menda je najmanj znano med štirimi kraljevimi mesti Maroka. Pa sem kljub temu o njem brala že kot najstnica. Sledila pustolovščinam Angelike. Ženske, ki se je uprla Ludviku XIV., Sončnemu kralju, zavrnila njegovo ljubezen in se odpravila v Sredozemlje, iskat svojo izgubljeno ljubezen. Brala sem o Velikem Evnuhu, ki jo je na batistanu kupil za divjega sultana Mulaju Izmaelu in jo zaprl v njegov harem. Predstavljala sem si mogočno palačo z notranjim vrtom, ki so ga ponoči stražile divje živali. Ki so bile neusmiljene. Predstavljala sem si palačo, kjer je Veliki evnuh Angeliki prerokoval iz zvezd. In ji povedal, da je njena dolgo izgubljena ljubezen še vedno živa. Na koncu je Angelika dejansko ušla iz harema in se prebila do Ceute. Na begu pa jo je spremljala neznosna vročina.

V Meknesu je zrak trepetal od vročine. Povsod se je razlegal zvok piščali in kričanje uličnih prodajalcev, povsod so bile košare s kačami. Povsod so prodajali pomaranče. In povsod so bile strehe, prekrite z zelenimi strešniki. Skozi mogočna vrata palače so se vile trume ljudi. Vendar pa je, ko si stopil skozi vrata, je zavladal mir. Lično negovan vrt je bil prava oaza miru. Naenkrat je hrup ulice kar malo potihnil. Kakofonija zvokov je ostala zunaj.

Je bila tukaj? sem se spraševala sama pri sebi. Je prišla skozi ta vrata? Je pobegnila skozi ta vrt? In zakaj se me je ta knjižna zbirka tako dotaknila? Morda zaradi neuklonljivega značaja glavne junakinje. Ki je verjela v to, da bo našla svojo izgubljeno ljubezen. Morda zato, ker ni nikoli zares obupala. Ker je kljubovala usodi. Vendar svoje izgubljene ljubezni ni našla v Meknesu. Našla jo je šele kasneje, v Novem svetu.

Aprilsko sonce je neusmiljeno pripekalo. Stopila sem nazaj ven, na trg. Bil je že čas za kosilo. Izognila sem se uličnim prodajalcem. Nisem imela živcev za to. Sedla sem za mizo, ki je gledala proti palači. In jedla svoje kosilo. Ljudje pa so so še vedno hiteli sem ter tja. Vedno novi in novi obiskovalci so se zgrinjali na trg.

Treba bo naprej, sem pomislila. Proti Volubilisu. Vendar pa je to že druga zgodba.

Continue Reading

Rabat

Žgoča vročina. Tako bi opisala Maroko, če bi me kdo vprašal, preden sem šla. Takšna, ki te upočasni. Prestavi v neko drugo dimenzijo. Verjamem, da je v Maroku žgoča vročina. Le konec aprila je ni bilo. Vleklo je bolj na pomladno vzdušje. Jutranja vlaga. Malce vetrovno. Nobene vročine. Malce me je še zeblo. In to me je malce jezilo. Ker je bilo podobno pomladnim jutrom v Prlekiji. Ker ni bilo drugačno. Ker hočem videti kaj drugačnega. Če bi želela podobno, bi ostala doma. Ja, priznam, to me je na tihem jezilo. Ja, vem, otročje.

Rabat. Eno izmed petih kraljevskih mest Maroka. Prišli smo ponoči. Videla sem ga šele zjutraj, ko se je dan šele prebujal. Ljudje so hiteli v službe, po opravkih, morda tudi v šole. Tista otročja jezica se je začela razblinjati. In prišel je tisti trenutek, ki se ga vedno znova veselim, kamor koli grem. Trenutek intimnosti, ko vidiš, kako se neko mesto prebuja. Ko je mesto takšno, kot je. Brez hlimbe, brez pretvarjanja, brez sprenevedanja. Takšno kot je.

Jutranji hlad je bil čisto prijeten. Le oči so bile še malce zaspane in zasanjane. Želela sem si še ene kave. Črne, brez vsega. Café noir. Ki požene kri po žilah in te pripravi na nov dan. Ko zadihaš s polnimi pljuči. Ko slučajno zagledaš čudovit grafit. In ugotoviš, da je jezik umetnosti univerzalen. Manifestacija navdiha, kreativnosti in potrebe po ustvarjanju. Pa ni pomembno, ali je to na ulicah Ljubljane, Pariza, Los Angelesa, Rabata ali Havane.

Rabat  se je ravno prebujal. Ljudje so hiteli sem ter tja, ulice so bile polne življenja. In če si radi domišljamo, kako hektično življenje živimo, pravo hektiko srečaš šele, ko vidiš promet v Maroku ali pa v Manili. Iz napol odprtih oken avtomobilov se je razlegala arabska glasba in vozniki so trobili. Kakofonija zvokov glasbe, trobljenja avtomobilov, kričanja ljudi… vse to je utihnilo pri mavzoleju Mohameda V in Hasanovega stolpa.

Veliko ploščad, obdano z zidom, so obletavale lastovke. Ogromno lastovk. Kot jih je bilo včasih pri nas doma. Njihova krila so rezala nebo. Bile so tako polne življanja. Čeprav je v zraku lebdel duh preteklosti. Nekega časa, ki je že davno minil. Ostale so le sledi. Kar bi lahko bila nekoč največja mošeja na svetu. Pa ni bila nikoli dokončana. Ostal je je Hasanov stolp… nedokončan. Ostala je vizija. Človeka, ki si ji vse to zamislil. Vizija nekega časa. Stanje duha. Kar bi lahko nekoč bilo. Ljudje smo sposobni izjemne veličine in tudi izjemne nizkotnosti. Izjemnih inženirskih dosežkov. Izjemnih glasbenih in umetniških stvaritev. In arhitekturnih poezij, z drobnimi in filigransko izdelanimi okraski. Slavospev perfekcionizmu.  Beli mavzolej z elegantnimi stebri in čudovito izdelanimi kovinskimi lestenci. Pisano steklo, ki je lomilo svetlobo. Čudovita igra svetlobe in senc, dneva in teme.  Presežek okrasja, ki je tako v nasprotju z današnjo modo izčiščenosti, hladnosti. Mavzolej kralja Mohameda V. Ja, bila sem očarana. Nad detajli, nad barvami, nad igro svetlobe in senc. Ki se v Maroku ponavljajo in te spremljajo na vsakem koraku. Le videti jih moraš.

Continue Reading

Kraj, kjer zahaja sonce

Že dolgo je bil nekje v ozadju mojih misli. Pa se nekako nikoli ni izšlo. Do letos. Ko mi je končno uspelo. Vse se je poklopilo. Vse se je zgodilo z razlogom. In zato sem znova začela verjeti v usodo. In zvezde.

Začelo se je malo stresno. Z zastojem na cesti na poti na letališče. Telefonskimi klici. Lovljenjem izgubljenega časa. Tekom po letališki avli z vso prtljago. Ko sem se na tiho, v mislih, zahvaljevala vsem možnim višjim silam, da sem se naučila potovati z malo prtljage. Ker je tek zato veliko lažji. Lovljenje zadnjih minut za oddajo prtljage na letališču. In na koncu mi je dejansko uspelo. Priznam, rabila sem nekaj minut, da sem prišla k sebi, da sem zajela sapo. Preden sem se lahko končno malo nasmehnila. Z zardelimi lici in potnim čelom. In čeprav je bilo v tistem trenutku morda vse napeto, sem globoko v sebi vedela, da mi bo uspelo. Da bom tisti dan odpotovala v Maroko. In sem. Iz sedeža ob oknu letala sem opazovala, kako zapuščamo domači, evropski kontinent. In prihajamo v objem mističnega afriškega kontinenta.

Že zdavnaj sem ugotovila, da so pričakovanja tista, ki te v življenju najbolj ubijejo. Tako na tihem. Ker se preveč ukvarjaš s tem, kaj bi moralo biti, namesto s tem, kar dejansko je. In zato nisem imela pred odhodom v Maroko nobenih pričakovanj. V Trinidadu  sem spoznala marsikaj. In čeprav nisem imela o Maroku nobenih pričakovanj, sem podzavestno čutila, da se bo tam zgodilo nekaj prelomnega. Da se bo v puščavi zgodilo nekaj usodnega. Kajti puščave so zame ravno to – nekaj usodnega. Morda me zato tako neizmerno privlačijo. Kličejo k sebi. Vabijo k sebi. In katera puščava na svetu je še bolj veličastna kot Sahara? Ne vem. Vem le, da je naravnost kraljevska. In da se je tam, v Maroku, globoko v osrčju Sahare, zgodilo to, kar sem pričakovala, da se bo zgodilo.

Letalo je pristalo in prvič v življenju sem stopila na afriška tla. Večerilo se je, nebo so prekrivali sivi oblaki. Pihal je veter in pravzaprav je bilo kar malo hladno. Ne duha ne sluha o vročem afriškem soncu. Sama pri sebi sem se že drugič v tem letu spomnila na knjige o Angeliki in njenem potovanju po Maroku. Po njenih stopinjah grem, sem pomislila. Kot že enkrat prej, februarja v Parizu. Sama pri sebi sem se nasmehnila. Vse bo v redu.

Maroko me je popolnoma presenetil. Razbil je iluzijo o sebi in jo zgradil popolnoma na novo. Svoje zaklade je pokazal samozavestno. Izrazil svojo raznolikost. In čeprav je priljubljen pri turistih, v resnici ni razočaral. Morda je veliko odvisno tudi od ljudi. Ki si v tistem trenutku svojo pot delijo s tabo. Ki v nekem trenutku pridejo v tvoje življenje in s tabo delijo svojo usodo. Čeprav morda le za kratek čas. In čeprav rada raziskujem sama, te trenutke raziskovanja rada delim tudi z drugimi. Nekatere stvari so ti enostavno usojene. Položene v zibko, na tvojo pot. Večna sestavljanka življenja: milijoni naključij, usodnih trenutkov, krajev in neznancev, ki to več niso. Zato po Maroku znova verjamem v usodo. In zvezde.

Continue Reading