Zob časa

Havano je že zdavnaj načel zob časa. Tisti neusmiljeni, ki te izpostavi v najbolj nelaskavi luči. Nekatera mesta se starajo počasi, s šarmom. Havana se stara hitro in z nadzvočno hitrostjo. Deluje izgubljeno, zato je morda to tisto, kar je pri njej tako očarljivo. Izgubljenost ter naivno čakanje na čase, ki se morda ne bodo nikoli vrnili. Ki ji bodo vrnili nekdanji blišč in slavo. Ki pa ti na koncu prinesejo le eno – norost.

Vedno iti dalje, premikati meje mogočega, biti malo nor in razmišljati izven začrtanih okvirjev – to je naravnost nebeško. Jimmy Hendricks je že vedel. In to je ravno tisto, kar ti dajo potovanja. Drugačen pogled na stvari. Drugo perspektivo. Havana pa ti da še nekaj – občutek, da čas teče res počasi. In tako ti poleg iluzije, da se je čas skoraj malce ustavil, da še nekaj – čas za razmislek. Preden te načne zob časa in uniči od znotraj.

Na prvi pogled se zdi, da je Havani vseeno. Da se je sprijaznila s to svojo izgubljenostjo. Pa vendar se morda motim. Morda to sploh ni res. Morda se bo ujela in se znova našla. Preden zmaga zob časa.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.