Oblaki

Včasih samo gledam oblake. Ne morem se jim upreti. Njihovim oblikam, barvam, strukturam. Njihovim posebnostim in njihovi edinstvenosti. Vsak je drugačen. Oblaki so svobodni.

Všeč so mi tisti debeli, beli oblaki, ki zgledajo kot stepena smetana. So mehki in prijazni. Tako zelo baročni.

In potem so tu divjaki. Tisti, ki prinašajo dež. V njih se prelivata tema in svetloba. Najprej sivi, nato vedno bolj temni. Z njimi se pripodi veter. Tisti neizprosni veter, ki prinaša dež.

Tu so še umetniki. Pisanih barv, nedoločljivih oblik. Pridejo skupaj s soncem. Najlepši so zgodaj zjutraj, ko se prične daniti in zvečer, ko začne padati mrak.

S seboj nosijo melanholijo in minevanje, saj jih veter neizprosno žene naprej. Ali pa jih skrije sonce, ko se še zadnji žarki zlijejo s temo.

Continue Reading

Če ne poskusiš, ne boš nikoli vedel

Charles Bukowski je nekoč izjavil, da moraš najti tisto, kar ljubiš, kar te navdihuje in mu dovoliti, da te ubije. Kontroverzno in hkrati izjemno resnično. Skoraj preroško. »Find what you love and let it kill you.« Noro? Morda.

 

Strast je tista, ki nas poganja, nas žene. Daje nam občutek, da smo živi. Stvari, ki jih počnemo s strastjo nam prinašajo največ užitka in zadovoljstva. Najbolj se nam posrečijo. Takrat namreč živimo s polnimi pljuči.

 

Potovanja, kraje, dogodke si zapomnim po občutkih, po čustvih, ki so me prevevala na tistem kraju v tistem trenutku. Želim si jih preliti v svoje zapise. Izraziti jih želim na fotografijah, ki jih objavim. Deliti občutek, pričarati vzdušje, morda navdihniti, da se vsi potopimo v raziskovanje in doživljanje okolja okoli sebe.

 

Potovanja so mi dala nekaj največjih življenjskih lekcij dosedaj. Lekcij prepuščanja trenutku in zaupanja ljudem. Da bo na koncu res vse v redu in da se vse zgodi z razlogom, da se nečesa naučimo. Potovanja so namreč nenehno spogledovanje z življenjem. Imajo vzpone in padce. So tisto, kar me navdihuje in hrani mojo dušo.

 

Živimo v času, ko naj bi vse imelo svojo ceno. Ko naj bi imeli svoja čustva pod kontrolo, ko naj bi vse počeli premišljeno in sledili nekemu vnaprej določenemu cilju. In vendar življenje pač ni tako. Življenje preseneča. Podari darove ravno tam, kjer jih najmanj pričakujemo.

 

So, are we having fun yet?

 

 

Zapis je bil v daljši obliki najprej objavljen v internem mediju Zavarovalnice Triglav Povej naprej. 

Continue Reading

Pomlad

Pomlad najprej zaslišiš. Zaslišiš jo, še preden jo zagledaš. Preseneti te nekega jutra. In takrat veš, da ni več daleč. Da bo kmalu tu.

 

Pomlad zaslišiš s petjem ptičev. Njihova pesem je čisto posebna. Mehka, nežna, navdihujoča. Izraža veselje. Poje, da je zima minila. Da se rojeva novo življenje. Da se je začel nov krog. Večni krog življenja.

 

In potem pridejo cvetlice. Trobentice, žafran, zvončki. Takšni so kot spomladanska pesem ptic. Mehki, nežni, navdihujoči. Cvetlice so kot ptice. Nežne in neupogljive, uporne in hkrati prilagodljive. Močne, pogumne, neuničljive.

 

Pomlad prinaša upanje. Prinaša radost in toploto. Novo energijo. Nove začetke.

Continue Reading

Na poti

Nemir, ki me sili v neznano, je z mano, odkar vem zase. Spremlja me je kot senca. Prišepetava, naj grem, naj skočim v neznano. Ne boj se, samo pojdi. Nekega dne sem se odločila. Da ne bom več čakala. Da se ne bom več bala. Tistega dne sem se odločila, da grem.

Continue Reading

Nekega jutra, ko se zdani

Nekatera jutra so magična. Občutek je pravi. Vse je tako, kot mora biti. Mirno, zaspano, nežno, predano. Polno pričakovanja, ko posije jutranje sonce in začne trgati meglice. Ko že po jutru veš, da bo dan lep.

Continue Reading