Potepanja Zahod

Colorado zen

Zame je eden najboljših občutkov lebdenje na vodi. Takrat je vse tako enostavno. Na obrazu čutiš sončne žarke, telo se premika v ritmu valov. Nosi te tok.

Posebno lepo je, če je voda topla. Ko samo uživaš in sanjariš. Ko ne obstaja nič drugega. Prvega pravega whitewater raftinga ne pozabiš nikoli. Brzic reke Colorado. Kopanja na predelih, kjer se tok malo umiri in te tok reke vrti v ritmu dunajskega valčka.

Takrat se zgodi Colorado River zen. Med lebdenjem na divji reki, s soncem obsijano kožo in orli, ki jadrajo po nebu. Čisti Colorado zen. Takrat veš, da boš šel znova na reko. Med brzice. V kanjone. Gledat modro nebo in razpenjeno vodo.

Continue Reading

Potepanja Zahod

Mesto angelov

Kadar se spomnim na mesto angelov, Los Angeles, se sprašujem, kje so angeli. Kdor je odraščal ob nadaljevanki Beverly Hills 90210 in Melrose Placeu, ima v glavi določeno sliko, kakšen naj bi Los Angeles bil. Hollywood, Pločnik slavnih, rdeča preproga podelitve Oskarjev. Blišč in glamur. Veliki filmski studii. Med in mleko. Yeah, right. Morda v kakšnem vzporednem vesolju.

Mesto padlih angelov morda. Mesto, ki ga pozabiš. Mesta brez duše. Ne pozabiš pa bizarnosti. Znaka Hollywood. Playboy Mansiona. Zvezde Sylvestra Stallona. Ljudi, ki upajo na pet minut slave. Koncerta Lady Gaga na ulici. In ravno to je čar LA. Njegova bizarna plehkost. Ki se kosa s plehkostjo Las Vegasa. Kjer pri oddaji najetega avtomobila spoznaš upokojenega ameriškega vojaka, ki ob omembi Slovenije začne govoriti hrvaško. Ker je svoj čas tam služboval.

Los Angeles ni mesto, v katerega bi se lahko zaljubila. To mesto je že oddano. Za New York. Ali pa San Francisco. Težko se odločim, ker sta tako različna. In oba tako privlačna. Los Angeles ni mesto, v katerega bi se vračala. Kljub temu, da je bizarno zabavno. In da ti Američani ob omembi Los Angelesa zrecitirajo varne predele. Pa mislim, da se bova spet srečala. Najverjetneje kot mesto prestopa. Do Havajev na primer.

So, Los Angeles, darling, until we meet again…

Continue Reading

Potepanja Zahod

Monument Valley

Tisto jutro je bilo čarobno. Spali smo v kampu, pod milijonom zvezd. Vroči avgust na jugozahodu ZDA. Brez šotorov, ker je bilo prevroče. Povsod rdečkast prah. Puščava, prežeta z duhovi Navajo Indijancev. Kjer trčiš ob preteklost. In se sprašuješ, kaj bo prinesla prihodnost.

Zbudila sem se pred sončnim vzhodom. Prvi sončni žarki so začeli trgati črnino noči. Zrak je bil znosno topel. Razbeljenost je pregnala noč. In bil je popoln mir. Tišina. Le svetloba, ki je vedno bolj odrivala temo. Rojeval se je nov dan.

Bil je eden najlepših sončnih vzhodov, kar sem jih do sedaj videla. Svet okoli mene pa je mirno spal. Bil je samo moj. Le sonce in jaz. Najina mala skrivnost. Čas okoli mene se je ustavil.

In takrat res uživaš v življenju. Ko čas teče počasi. Ko se nikamor ne mudi, ampak veš, da prihaja neizbežno. V trenutku, ki ti še po dolgih letih pričara nasmeh na obraz. Trenutkih, ki si jih zapomniš za vedno. Ko se rojeva nov dan.

Continue Reading

Potepanja Zahod

Shutter Island

Kdor je gledal film, ve, o čem govorim. Strašljivost, dvojnost, neznano. Čudno in dvomljivo. In še vedno ne vem, kaj se res zgodi na koncu. Je nor glavni igralec ali ne?

Fotka je bila posneta, preden sem videla film. Ampak predstava v glavi ostaja. Osamljenost, izoliranost in odtujenost. Nek poseben, surrealističen občutek. Absolutnost miru. Suspenz trenutka v grozljivkah. Ko čakaš, da se zgodi. Polno ptičev. Kot v Hitchcockovih Ptičih.

Obstajajo dvoji Kanalski otoki. Med Francijo in Veliko Britanijo in ob obali Kalifornije. Do slednjih te pripelje ladja. 8 otokov. S posebno floro in favno. In svojevrstno zgodovino. Narodni park obsega 5 otokov.

In vendar se jih spominjam z nasmehom na obrazu. Tistih njihovih ptičev. Ki jih ne smeš strašiti. In stavb, v katerih brez dvoma straši. Ker so mi burili domišljijo. In še vedno jo. Kalifornijski Channel Islands. Daleč od ponorelega sveta. In ja. Definitivno kljukica na bucket listu. In must see. Da verjameš. Da Shutter Island res obstaja.

Continue Reading

Sanjarjenja

Če ne poskusiš, ne boš nikoli vedel

Charles Bukowski je nekoč izjavil, da moraš najti tisto, kar ljubiš, kar te navdihuje in mu dovoliti, da te ubije. Kontroverzno in hkrati izjemno resnično. Skoraj preroško. »Find what you love and let it kill you.« Noro? Morda.

 

Strast je tista, ki nas poganja, nas žene. Daje nam občutek, da smo živi. Stvari, ki jih počnemo s strastjo nam prinašajo največ užitka in zadovoljstva. Najbolj se nam posrečijo. Takrat namreč živimo s polnimi pljuči.

 

Potovanja, kraje, dogodke si zapomnim po občutkih, po čustvih, ki so me prevevala na tistem kraju v tistem trenutku. Želim si jih preliti v svoje zapise. Izraziti jih želim na fotografijah, ki jih objavim. Deliti občutek, pričarati vzdušje, morda navdihniti, da se vsi potopimo v raziskovanje in doživljanje okolja okoli sebe.

 

Potovanja so mi dala nekaj največjih življenjskih lekcij dosedaj. Lekcij prepuščanja trenutku in zaupanja ljudem. Da bo na koncu res vse v redu in da se vse zgodi z razlogom, da se nečesa naučimo. Potovanja so namreč nenehno spogledovanje z življenjem. Imajo vzpone in padce. So tisto, kar me navdihuje in hrani mojo dušo.

 

Živimo v času, ko naj bi vse imelo svojo ceno. Ko naj bi imeli svoja čustva pod kontrolo, ko naj bi vse počeli premišljeno in sledili nekemu vnaprej določenemu cilju. In vendar življenje pač ni tako. Življenje preseneča. Podari darove ravno tam, kjer jih najmanj pričakujemo.

 

So, are we having fun yet?

 

 

Zapis je bil v daljši obliki najprej objavljen v internem mediju Zavarovalnice Triglav Povej naprej. 

Continue Reading