Ena od prvih znanilk jeseni je megla. Tista jutranja. Takrat veš, da jesen ni več daleč. Nato se začnejo hladna jutra, po katerih posije sonce, svetloba pa ja taka, kot bi jo temeljito spral dež.
Ko pa globoko zakorakaš v jesen, se začne tista druga megla. Ki kar pride in se spusti. Ki ti hkrati naježi telo in te očara. S strašljivo gotovostjo se ovije okrog tebe. Prinaša globoko tišino. Silhuete dreves in občasno škrebljanje vejevja. Divjanje domišljije. In napetega igranja glasbe v ozadju možganov. Ko se preprost sprehod po gozdu sprevrže v eno izmed scen priljubljenih grozljivk.
Sama pri sebi se malo nasmejem. Ker je domišljija predivja. Ker se zaveš, da gledaš preveč filmov. Ker meglo vedno raztrgajo sončni žarki. Ker je v njeni preprostosti tudi veliko lepega. Čeprav je pogosto očem skrito. Skrivnostna napetost v zraku. In spraševanje, kaj se skriva za naslednjim ovinkom. Podobno kot razmišljanje o prihodnosti. Seveda ne veš. Nikoli pa se ne nehaš spraševati, razmišljati.
Včasih je sprehod v megli enostavno čudovit. Po svoje razburljiv. Vsekakor pa predstavlja izziv. Kako premagati prvinski strah pred meglo in se predati neznanemu.
