Sanjarjenje

Bil je eden tistih dnevov. Namenjenih sanjarjenju. Frfotavim mislim. Neznosni lahkosti bivanja. Dan za ljubezen. Bil je dan, ko vse pustiš za sabo in začneš znova.

So dnevi, ki si jih zapomniš za vedno. Ker so to dnevi poguma. Ko racionalni del možganov pošlješ na počitnice in daš prednost čustvom. Ko odpade vse nepotrebno breme in ubereš novo pot v življenju. Ko je tisto, kar je pred tabo, veliko bolj zanimivo kot tisto, kar si pravkar pustil za seboj. Ko se zaveš, da se nikoli več ne boš ozrl nazaj. In obžaloval ničesar.

In v tistem trenutku se zgodi. Najprej se niti ne zaveš. Jasno ti postane šele, ko se spominjaš tistega dne. Dneva za ljubezen. Do samega sebe. Ko samega sebe sprejmeš točno takšnega, kot si. Ko si svoboden. Ko te sonce s svojimi žarki milo boža in ljubkuje ter hkrati jemlje s seboj vse, kar mora oditi. Ko z zadnjim sončnim žarkom tistega dne odide tudi žalost. Ki se ne bo več vrnila.

Takrat se zaveš, zakaj ti je do sedaj spodletelo. Ker ti tisto ni bilo namenjeno in ker te čaka nekaj drugega. Neznanega in nenavadnega. Tistega pravega. Usojenega. Zapisanega v zvezdah.

Jasno postane, da so najbolj pomembne sanje. Ker so gorivo. Ker so življenjska energija. Ker te ženejo naprej. Zato se spet predajam sanjarjenju. In ponovno postajam jaz.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.