Samota

Če sem kje dobila občutek, da si tam lahko zares sam, je bilo to v Avstraliji. Samotnost in odmaknjenost zahodne Avstralije, njena divjost in tihota ter neizmerne razdalje te prisilijo, da se zaveš, kako daleč stran si od sveta. Četudi morda nisi. Brez signala za mobilni telefon, brez interneta. Samo cesta, rdeča zemlja in enolična pokrajina, ki se razteza v neskončnost.

Dobiš občutek, da si dejansko na popolnoma samosvojem kontinentu. Ko ugasne zadnji žarek sonca in se začnejo prižigati zvezde. Kontinentu, ki je tako drugačen. Kjer divja narava. Ki daje občutek samote in te hkrati zaščiti. Čeprav se zdi neverjetno brezbrižna. Nastavi ti ogledalo in prisili, da se obrneš vase. Se vprašaš, kakšno pot želiš ubrati. In če me je Amerika zasvojila in razkrila moj pravi jaz, razkrila pot, po kateri želim in hočem hoditi, je bila Avstralija tista, ki me je prepričala, da sem na pravi poti.

Amerika me je nežno usmerila, Avstralija pa neizprosno spremenila. Ko sem se prvič vrnila z daljšega potovanja po Ameriki, mi je prijateljica rekla, da znova vidi mene – tako kot sem bila kot otrok. Da se je vrnila prava Alenka. Ki je morda le predolgo spala. In če je Amerika prebudila moj speči jaz, ga je Avstralija dodobra prebudila. V njeni samoti sem znova zaslišala svoj notranji glas.

Največji uvidi se zgodijo v samoti. Ko si sam s sabo. Ko se ne ukvarjaš z nikomer in ničemer drugim kot sam s sabo. Ko gledaš baobab in razmišljaš, kako dolgo je že na svetu. Ko od vročine miglja zrak in se zdi baobab kot fatamorgana. Privid v samoti.

Continue Reading

Lebdenje

Bilo je proti večeru. Vročina je začela počasi popuščati, pa vendar je bilo še zmeraj vroče. Vse, kar sem si takrat želela, je bila voda, v kateri bi lahko zaplavala. Ki bi ohladila telo in osvežila duha. Da bi me iztrgala iz tistega drugega stanja…stanja sanjarjenja.

Svetloba dneva je počasi ugašala. Sonce je pričelo zahajati. Voda je vabila. Nekaj prvinskega je v kopanju v naravi, stran od bazenov in urejenih plaž z dežniki in ležalniki. Primešan je še ščepec adrenalina. Vsaj v Avstraliji, zaradi krokodilov.

No, ja, pa vendar je bil obešen znak, da je kopanje dovoljeno. Krokodilov ni bilo. Plavanja se hitro naveličam. Priznam, lena sem. Zato rajši lebdim na gladini in gledam v nebo. Oblake, ki jih nosi veter. Sonce, ki počasi začne ugašati. Sence, ki se začnejo risati po skalah. Odsev pečin v vodni gladini. Gledam, kako se spreminjajo barve, kako se bliža trenutek dneva, ko svetloba začne ugašati in se mehko začne približevati noč.

Lebdim in gledam v nebo. Za trenutek zaprem oči in poskušam misli iztrgati iz sanjarjenja. Nočejo sodelovati. Pa nič, pomislim, uživaj trenutek popolnega miru. Misli prihajajo in odhajajo, kot ptice selivke. Rahel vetrič me zbudi iz lebdenja, koža se malce naježi. Zazebe me in vem, da je čas, da neham lebdeti. Da začnem plavati. Nazaj proti obali. Sonce je že skoraj zašlo. Sama pri sebi se nasmejem. Samo jaz vem to skrivnost. Kako lepo je lebdeti.

Continue Reading

Perspektiva

Zadnje čase veliko premišljujem o perspektivi. Kako je vse stvar perspektive. In kako hitro se stvari lahko spremenijo.

Pravzaprav je vse v perspektivi. Tale fotka na primer. Dva kokosova oreha na plaži. Padla s palme. V bistvu popolnoma brez veze. Dokler ne spremeniš perspektive. In ju fotkaš z njune perspektive. Vidiš njun pogled na svet.

Pravijo, da je vse v glavi. V bistvu ja…veliko je. Ampak ne vse. Ker nikoli ne moreš vplivati na vse. In le redko pravzaprav nekaj spremeniš. Razen pri sebi. Tu je potencial. Predvsem pri perspektivi. Morda je to najbolj osnovna stvar, ki me je je naučila Avstralija. Da moraš vedno iti naprej in nikoli obupati. Ker na vse lahko pogledaš tudi z druge perspektive.

Nisem tip človeka, ki bi na potovanjih iskal razsvetljenje, smisel življenja,… Poleg tega, da se prestaviš v popolnoma vzporeden svet, ki je ponavadi nadrealen in te potegne v neko popolnoma drugo agregatno stanje, so pravzaprav ravno potovanja tista, med katerimi imam čas o mnogih stvareh globoko premisliti in začrtati pot naprej. No, bolj narediti načrt poti, če sem čisto iskrena. In če se doma ponavadi počutim trdno na tleh, se mi na potovanjih zdi, da hodim med oblaki. Stvar perspektive, morda. In včasih se mi zdi, da sem takrat najbolj v stiku sama s seboj. Takrat pridejo prebliski, ideje in premiki. Spremeni se perspektiva. In ko se to zgodi, poti nazaj ni več. Takrat ne gledam nazaj, ne razmišljam več o tem in grem naprej.

Morda zato redko razmišljam o preteklosti. In so moje misli obrnjene v prihodnost. Morda zato redko kaj obžalujem. Ker tega ne morem več spremeniti. Vse kar lahko storim je, da spremenim svojo perspektivo.

Continue Reading

Uluru

Na daljših letih zmeraj prosim za sedež pri prehodu. Vedno dobim sedež pri oknu, če posebej ne rečem, da želim sedež pri prehodu. Vedno. Na krajših mi je vseeno, ampak zmeraj mi dajo sedež pri oknu. Vedno. Ja, marsikomu se to zdi velika sreča.

In takrat v Avstraliji na letu proti Alice Springsu sem zopet dobila sedež pri oknu. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka, ko sem skozi okno letala prvič videla Uluru. Pravzaprav ga ne moreš zgrešiti, ker je tako sam. Največji osamelec na svetu. Najbolj znana znamenitost Avstralije. Poleg kengurujev in sydneyske opere. Moram reči, da me je njegova barva najprej razočarala. Bila je tako breizrazna. Letalo je pristalo in vame je butnila suha vročina pustinje. Bilo je sredi dneva in sonce je bilo skoraj belo. Nisem bila očarana, priznam.

Imenujejo ga tudi Ayers Rock. Uluru je aboriginska beseda. In nekako se mi zdi, da mu to ime tudi bolj pristaja. Barvo spreminja glede na svetlobo in čas dneva. Vsaj navidezno. Najbolj popularen je ob sončnem vzhodu in zahodu. Takrat je tam največ ljudi. Pa vendar se mi je najbolj vtisnil v spomin po miru, ki je vladal na tem kraju. Posebni energiji, ki te hkrati pomirja in navdihuje. Poslikave iz daljnih časov. Sveti kraji. Vetrič, ki tiho zapihlja v razbeljeni vročini. Takrat začutiš, da nisi sam. Čeprav si pri največjem osamelcu na svetu. Da je ta kraj, ki je videl vso človeško zgodovino, poln zgodb in v moji domišljiji tudi duhov preteklih rodov in obdobij. Pot pred tabo se začne risati. Občutek ti pove, v katero smer moraš stopiti. Naenkrat vse postane kristalno jasno. In bila sem očarana.

Continue Reading

Dežela mistike

Nekateri kraji v sebi nosijo energijo, ki jo težko opišeš, če je nikoli nisi doživel. Kraji, kjer mistika lebdi v zraku. Kjer barve močno izstopajo. Vročina, zaradi katere trepeta zrak okoli tebe. Je to le privid? Fatamorgana?

The Olgas. Kata Tjuta. Aborigini ji pravijo Velike glave. Koliko imen. Privid sredi avstralske divjine. Skale v svojem večnem objemu, ki jih kdaj pa kdaj presekajo ozke dolinice. Dolina vetrov. Sonce vanje posije le za kratek čas. In veter, ki vznemirljivo tuli in zavija. Vsi odtenki rdeče barve. Ki se ji za kontrast nastavi modro nebo s puhastimi oblački in zelena podrast. Domovanje mistične mavrične kače Wanampi, ki puha po soteskah besne sunke vetra.

Predvsem pa je tudi kraj miru. Prostranost južnih obzorij, drugačnost najmanjšega kontinenta, tako zelo izoliranega od ostalega sveta. Kraj, kjer misli odplavajo daleč stran. In se jim ravno ne mudi preveč nazaj. Ni pomembno ne kdo si in ne kaj si. Kajti divjina je brezbrižna do tega. Očisti vse. Drugače kot Uluru. A to je že druga zgodba.

Continue Reading

Sydney

Ko pomislim na Sydney, pomislim na pomladni dan. Sončen, malo vetroven, zjutraj hladen, čez dan pa topel. Spomin je malo meglen. Jet leg brez dvoma, čeprav sem prespala vse lete do tja. Pa vendar se jasno spomnim trenutka, ko sem stopila na avstralska tla.

Začutila sem pomlad. Milo svetlobo poznega jutra. V zraku pa… zvok Zahoda… ki se tako zelo razlikuje od zvoka Vzhoda. Čeprav si pravzaprav na južni polobli. Ko pomislim na Sydney, pomislim na glasbo. Na sydneysko Opero. Njeno eleganco in lepoto. Čar njene miline. Spomnim se vaje sydneyskih filharmonikov. In tihe želje, da njihova vaja še dolgo ne bi minila. Pa impozantnih orgel in kavarne s čudovitim razgledom.

Prebudil se je spomin na New York, na čar metropole. In že je spomin odletel. Umaknil se je novim spominom, novim doživetjem. Umaknil se je avstralski sproščenosti. Sydney je dragulj, lep, izbrušen in samozavesten. Pravi gizdalin. Pa vendar ni ukradel mojega srca. Zgodilo se je kasneje, daleč stran. V nekem drugem mestu Avstralije.

Continue Reading

Avstralija

Dolgo časa sem se izogibala pisanja o Avstraliji. Zdaj pa je prišel čas, da začnem pisati o njej, saj me je vsako od mojih popotovanj doslej izoblikovalo v osebo, kakršna sem zdaj. Amerika je prebudila spečo slo po novih doživetjih, tujih krajih in neznanih obrazih. Dvignila me je v oblake in še danes ima v mojem srcu posebno mesto. Azija pa…recimo, da me je zopet prizemljila.

Dolgo si nisem dovolila priznati, da me je Avstralija zlomila. Na nek svoj poseben način me je očistila. Odpadli so še zadnji koščki, ki so me v življenju držali nazaj. In če se je od takrat zgodilo še ogromno drugih stvari, ki so dokončno obrusile mojo osebnost, je Avstralija tista, ki me je zlomila. In nato znova sestavila nazaj.

Dejansko me je soočila s samo seboj in mi pokazala, kdo sem. Nastavila mi je ogledalo in me pomirila. Dala mi je priložnost, da sem znova našla tisto malo, divjo deklico, ki je imela vedno potolčena kolena in razmršene lase. Za katero sem si obljubila, da je ne bom nikoli več izgubila.

Ja, Avstralija me je zlomila. In me nato spet sestavila nazaj. S svojo drugačnostjo, nenavadnostjo, raznolikostjo, sproščenostjo in na trenutke dolgočasnostjo. Zato je zdaj prišel čas za Avstralijo.

Continue Reading

Zarja sreče

Bila sem v dvomih. Narediti ta ovinek ali ne. Ker je ta ovinek zadeve malce zakompliciral. Nazadnje sem tvegala… in ni mi bilo žal. Je vredno pet ur vožnje z avtobusom s Chiang Maija? Je.

Sonce je neusmiljeno pripekalo, ko sem stopila iz avtobusa. Nikjer oznake, da je to postajališče in samo en tuktuk. Ozrem se okoli sebe in rahlo razočarano zavzdihnem. Po petih urah vožnje na avtobusu. Po mučenju s filmom Hitri in drzni 7, sinhroniziranem v tajščino. Nikoli več ne bom mogla pogledati Vina Diesla brez prebliska o njegovem glasu v tajščini.

Naveličano se odpravim do voznika tuktuka. Za katerega se izkaže, da je skoraj edini v starem delu mesta. Ve, kje je najino domovanje v Sukhothaiju in že z vetrom v laseh drvimo proti cilju. O poti mimo švigajo kmerske ruševine in naenkrat se sama pri sebi malo nasmejem. Prevzame me občutek, da ta pot le ni bila zaman. In potem prispemo. Do majhnega, družinsko vodenega in ljubkega resorta z bungalovčki. No, pošteno povedano, resort je pretiran izraz. Mlad par z zlatim prinašalcem si je na svojem dvorišču, med frangipaniji, postavil bungalovčke. In pripravil zajtrk vsakemu gostu posebej. Ter posodil še kolesa za potep po starem delu mesta.

Sukhothai v sanskrtu pomeni zarja sreče. Mesto, v katerem je nekoč, v 13. stoletju, cvetelo kraljestvo. Ki je zatonilo v 16. in je danes pod zaščito Unesca. Ruševine in ohranjeni spomeniki pričajo o nekdanji moči kmerskega imperija. Sukhothai naj bi bil prva prestolnica Tajske, pred Ayutthayo. Tako vsaj pravijo. Danes pa je pravzaprav precej spokojno mesto.

Naslednji dan je prišel čas za slovo. In za še eno presenečenje. Sukhothai ima eno najbolj ljubkih letališč, kar sem jih kdaj videla. In videla sem jih kar nekaj. Zgleda bolj kot igrišče za golf. Ali pa tropsko letovišče. Z masivnimi lesenimi stoli, mizami in ventilatorji na stropu. K letalu te odpeljejo z malo večjimi avtomobilčki za golf. In ko letalo vzleti, se pokaže lepota tajskega severa. Sukhothai – zarja sreče.

Continue Reading

Fascinacija

Ne gre mi iz glave. Zato še vedno premišljujem o njem. Vedno znova me fascinira kreativnost ljudi. Zato jih občudujem. In to je to, kar me vedno znova preseneti na mojih potepanjih. Kako iz neke popolnoma vsakdanje reči, narediti nekaj, kar si človek za vedno zapomni.

Tajska je zelo priljubljena. Zelo je turistična in po njej je enostavno potovati tudi v lastni režiji. Malo več imaš dela, ampak…Vredno je vsake minute. So stvari o Tajski, ki jih v Lonely Planetu ne najdeš. Najdeš jih slučajno, potem pa ugotoviš, da imajo noro dobro oceno na Tripadvisorju. Da so znani ne le po svoji kuharski šoli, temveč tudi po svojem stranišču. Ja, slavni so po stranišču.

Priznam. Ne gre mi iz glave. To stranišče na Tajskem. V življenju ni naključij. So samo dogodki in stvari, ki ti odprejo oči. In vedno znova pričarajo nasmeh na obrazu. Skriti kotički in nova doživetja. Imajo pa posebno moč. Ustvarjajo navdih. Za nove poti, nove ljudi in nova doživetja.

Continue Reading

Jurski park

Malo je krajev, kjer se mi ježi koža. Kjer mi podivja domišljija in se mi ves čas zdi, da sem v filmu. In da se bo zdaj zdaj zaslišal krik dinozavra. In bo skočil iz pragozda.

V pragozdovih je drugače kot v gozdovih Evrope. Zdi se, da so videli vse. Doživeli vse. Polni življenja in hkrati spokojnosti. Spokojnosti, ki pride z leti. Ko si videl skoraj vse in doživel skoraj vse. Drugače je kot v gozdovih Amerike. Med sekvojami. Kjer vlada občutek čistosti in neobremenjenosti.

Našla sem Modro laguno in Jurski park. Pri sebi se tiho nasmejem. Ker se mi ježi koža in divja domišljija. Ker sem našla Jurski park.

Continue Reading