Santiago de Cuba

Santiago de Cuba, drugo največje mesto na Kubi, je znano po več stvareh. Tu je leta 1518 svoj pohod proti Mehiki začel Hernan Cortez. Tu je nastal rum Bacardi. Tu je leta 1953 Fidel Castro začel kubansko revolucijo.

Tu so rojeni Compay Segundo, Ibrahim Ferrer in Eliades Ochoa – člani Buena Vista Social Cluba. In tu, na Cementerio Santa Efigenia, je Compay Segundo tudi pokopan. Na tem pokopališču je pokopan tudi Fidel. Čeprav ne vem, čigav grob je bolj obiskan. Tu je tudi grobnica rodbine Bacardi, ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izselila iz Kube.

Ne vem, morda sem bolj občutljiva na glasbo kot na politiko. Glasba prinaša več pozitivnega. Bolj me zanima. Morda jo zato bolj zaznavam in vsepovsod iščem. Morda se zato k njej zatečem v svojih najboljših in najtežjih trenutkih. Morda zato ne mine dan, da mi ne bi v glavi odzvanjala neka melodija.

Glasba je tista, ki me je na Kubi najbolj navdušila. Morda se mi je zato tudi na pokopališču zdelo, da nekje v daljavi odzvanjanjo zvoki Buena Vista Social Cluba. In Omare Portuondo. Ne pa melodije revolucije in vojaških koračnic. Ker me bolj fascinira talent, glasba in umetnost kot pa revolucija. Ki poleg (včasih pozitivnih) sprememb prinaša predvsem trpljenje nedolžnih ljudi.

Sonce je stalo visoko na nebu, ko sem se sprehajala po tem pokopališču. Svetloba je bila močna, sončna očala obvezna. Na glavi klobuk, lasje pa spleteni v kito. V glavi glasba Buena Vista Social Cluba. Nebo modro z nekaj belimi oblački. Vroče in brez vetra. Skoraj popolno.

Continue Reading

Ostanki dneva

Prepričana sem, da čarovnija obstaja. Da je vsepovsod okrog nas. Da jo kot otroci vidimo, nato pa to sposobnost izgubimo. Počasi jo leta, ki minevajo, ubijajo v nas. Če ji dovolimo, seveda.

Svet je poln čarovnije. Le videti jo moramo. Ugotoviti zase, kaj je za nas čarovnija. Morda je to dan, ki se ravno rojeva. Sončni vzhod, ko prvi sončni žarki začnejo božati pokrajino in se ti zdi, da je vse mogoče. Da je še vse pred tabo. Morda je to sončni zahod. Vsak zase poseben in drugačen. Ko sonce zahaja, svetloba dneva ugaša in v zadnjih vzdihljajih pričara čudovite barve. Zavedanje, da dan mineva in da se ne bo vrnil nikoli več. Čarovnija minevanja.

Čarovnija ostankov dneva. Ko te prešine, da nimaš časa. Čakati na najbolj primeren čas. Da boš imel dovolj denarja. Dovolj časa za potovanja in hobije. Da imaš nekomu čas povedati, da ga imaš rad. Da se boš s prijatelji družil naslednji teden, ko zaključiš projekt v službi. Da boš jutri poklepetal z ostarelim sosedom, ker si danes v stiski s časom in se ti že nekam mudi. Danes misliš, da boš jutri, naslednji teden, naslednji mesec, naslednje leto,… imel čas.

Ampak, jebi ga, potem se zgodi življenje. Udari realnost in ugotoviš, da nimaš časa. Da je vse, kar imaš, danes, ta trenutek. Da je danes dan, ki ga moraš izkoristiti. Ker morda jutri ne obstaja. Da bo šlo življenje svojo pot, da se moraš prilagoditi, plavati s tokom. Da moraš imeti želje, sanje in načrte. Ker sicer si v sebi že vnaprej mrtev. Da pa jih moraš začeti uresničevati. Narediti prvi korak. Ker morda jutri nikoli ne pride. In ostanejo ti le ostanki dneva. Ki ugaša.

Največja čarovnija zame je zavedanje, da nimaš časa. Ker takrat dejansko začneš živeti. In življenje je največje darilo, ki ga imamo. Zato ga velja izkoristiti. Danes. Poiskati čarovnijo. Ker jutri morda ne obstaja.

Continue Reading