Santiago de Cuba, drugo največje mesto na Kubi, je znano po več stvareh. Tu je leta 1518 svoj pohod proti Mehiki začel Hernan Cortez. Tu je nastal rum Bacardi. Tu je leta 1953 Fidel Castro začel kubansko revolucijo.
Tu so rojeni Compay Segundo, Ibrahim Ferrer in Eliades Ochoa – člani Buena Vista Social Cluba. In tu, na Cementerio Santa Efigenia, je Compay Segundo tudi pokopan. Na tem pokopališču je pokopan tudi Fidel. Čeprav ne vem, čigav grob je bolj obiskan. Tu je tudi grobnica rodbine Bacardi, ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izselila iz Kube.
Ne vem, morda sem bolj občutljiva na glasbo kot na politiko. Glasba prinaša več pozitivnega. Bolj me zanima. Morda jo zato bolj zaznavam in vsepovsod iščem. Morda se zato k njej zatečem v svojih najboljših in najtežjih trenutkih. Morda zato ne mine dan, da mi ne bi v glavi odzvanjala neka melodija.
Glasba je tista, ki me je na Kubi najbolj navdušila. Morda se mi je zato tudi na pokopališču zdelo, da nekje v daljavi odzvanjanjo zvoki Buena Vista Social Cluba. In Omare Portuondo. Ne pa melodije revolucije in vojaških koračnic. Ker me bolj fascinira talent, glasba in umetnost kot pa revolucija. Ki poleg (včasih pozitivnih) sprememb prinaša predvsem trpljenje nedolžnih ljudi.
Sonce je stalo visoko na nebu, ko sem se sprehajala po tem pokopališču. Svetloba je bila močna, sončna očala obvezna. Na glavi klobuk, lasje pa spleteni v kito. V glavi glasba Buena Vista Social Cluba. Nebo modro z nekaj belimi oblački. Vroče in brez vetra. Skoraj popolno.
