Dan se je počasi prevešal v večer. Bil je lep in krasen in popoln in čudovit. Bil je eden tistih dnevov, ki ostanejo za vedno. Ki se jih spomniš še leta in leta kasneje. Dan izpolnjenih sanj.

Bil je čudovit dan v puščavi. Ki pa se je počasi bližal koncu. In vendar sem želela naprej, višje, do konca. Na vrh sipine. Kjer je sonce še močno sijalo in kjer se je odpiral pogled daleč naokrog.

V daljavi se je slišal vrvež tabora. Ljudi, ki so se pripravljali na večerjo in noč pod zvezdami. Bližala se je noč. A jaz nisem hotela nazaj. Ne še. Hotela sem naprej, proti vrhu sipine, kjer je še sijalo sonce in kjer se hlad noči še ni začel.

Pesek pod nogami je postajal vedno hladnejši. Me opominjal, da moram nehati oklevati in se odločiti. “Nazaj ali naprej? Naprej,” je govoril tihi glasek. “Naprej! Vrh je čisto blizu. Pojdi proti soncu.” Naenkrat ni bilo več dvoma. Da sem na pravi poti. Da nima smisla gledati nazaj. Da je prava pot naprej. Da bo še vse v redu.

Naenkrat pesek ni bil več hladen. Sezula sem natikače in se bosa dotaknila Sahare. Nekaj prvinskega je v dotiku peska na golo kožo. Bosemu prečenju sipine. Zaveš se, kako ranljiv in hkrati močan si lahko. Kako se v trenutku lahko vse spremeni in se kolesje usode znova zavrti.

Naenkrat je bil v srcu mir. Kar se mi zgodi le redko. Morda je to prekletstvo nas sanjačev, nepoboljšljivih romantikov in nemirnih duš. Ali pa je blagoslov.

Vrh je bil naenkrat čisto blizu in odpiral se je pogled daleč na vse strani neba. Bilo je kot bi sanjala z odprtimi očmi. Sonce je oranžno obarvalo sipine in jaz sem zrla v daljavo. Sama s sabo. Z mirom v srcu in zavedanjem, da bo vse v redu.

Znova me je hladen pesek zbudil iz teh mojih živih sanj in preselila sem nazaj v tukaj in zdaj. Sonce je skoraj zašlo. Hitro naredim še nekaj posnetkov in se odpravim nazaj. Čeprav vem, da se je nekaj za vedno spremenilo. In da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.