Ko se potikaš po zakotjih zahodne Avstralije, je rdeča barva tista, ki te ves čas obdaja. Sledi ti na vsakem koraku in kot senca vztraja s tabo še dolgo časa po tem, ko se že vrneš domov.
Rdečkaste skale, rdečkasti kanjoni, sončni zahodi vse možnih odtenkov rdeče. In za kontrast zeleni tolmuni in slapovi. Pod žgočim soncem, zrakom, ki miglja od vročine, in vetričem, ki vrtinči rdeči prah zemlje. V nepredstavljivih prostranstvih Avstralije je rdeča barva tista, ki motivira, navdihuje in te iz sladke zasanjanosti, v kateri lebdim med potovanji, prikliče nazaj v realnost.
In potem je tu ta rdeča prst. Ki ti sledi povsod in ki se je ne moreš znebiti s čevljev še zelo dolgo časa. In ta rdeči prah mi vedno znova prikliče nasmešek na obraz. Ker se spomnim, kako težko se je je znebiti. Kako vztrajna je in se ne da odgnati. Kako ti sledi kot senca in prišepetava, da je čas za novo dogodivščino. Ja, ta rdeča prst.