Vsako jesen čakam rdečo in rumeno barvo. Sončno svetlobo, bolj bledo in milo od poletne. Jesenski veter, še vedno topel. Ki naznanja hladnejše dneve. Vlago in meglo, sive oblake in vedno redkejše sončne žarke. Rjave kostanje in debelušne želode. Pa droben žir. In mlado vino.
Čakam rdeče in rumeno listje. Ki prekrije ceste in ulice. Obožujem vožnje z avtomobilom po gozdnih cestah. Ko v vzvratnem ogledalu vidiš le barvit vrtinec odpadlega listja. Obožujem brcanje listja, najraje vlečem noge po tleh za seboj. Ko zajameš polno listja in ga brcneš, da leti po zraku. Vrtinčenje vetra. Ko plešejo lasje in listi. Ko veter z lic briše še zadnje ostanke poletja.
Obožujem vrtinčenje listja v divjih vodah. Občutek svobode, ko se vsi ti prizori združijo v celoto. V vso lepoto jeseni. Tako pravljično, tako magično. Pa čeprav vse umira. In nato spomladi spet vse oživi. Večni krog življenja, smrti in ponovnega rojstva.
