Sen o daljnih krajih

Zanimivo se mi zdi, kako deluje človeški um. Kako si zapomni nekatere stvari in druge enostavno pozabi. Na primer muhe…na milijone zoprnih muh, ki so bile v Avstaliji kar pogoste spremljevalke. Zapomnila sem si barve, oblike, vzdušje, vtise. Pozabila sem na muhe, na rdeči prah, ki nam je sledil še domov. Ki ga še danes ne morem spraviti s čevljev.

Zapomnila sem se si drugačnost, nebrzdanost narave. Edinstvenost pokrajine in bizarnost rumene barve. Ki jo je še poudarjalo sivo nebo z oblaki. Milijone muh, ki so sledili na vsakem koraku, pa enostavno pozabila. Selektivnost spomina je včasih res dobra stvar. In v večini si na koncu zapomnim dobre in pozitivne stvari.

Ko se sprehajaš po rumenem pesku, med rumenimi skalnimi formacijami, se ti vse zdi tako zelo daleč stran. Morda zaradi bizarnosti pokrajine. Ker so videti nezemeljsko. Podobne totemom in starim božanstvom. Ratio ve, da se bliža konec poti in vrnitev domov. Emotio srka vase in poskuša vso to bizarnost vtisniti v svoj DNK. Da bi za vedno ostal s tabo. Kamorkoli greš. Sen o daljnih krajih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.