Jug Potepanja Vzhod

Jurski park

Malo je krajev, kjer se mi ježi koža. Kjer mi podivja domišljija in se mi ves čas zdi, da sem v filmu. In da se bo zdaj zdaj zaslišal krik dinozavra. In bo skočil iz pragozda.

V pragozdovih je drugače kot v gozdovih Evrope. Zdi se, da so videli vse. Doživeli vse. Polni življenja in hkrati spokojnosti. Spokojnosti, ki pride z leti. Ko si videl skoraj vse in doživel skoraj vse. Drugače je kot v gozdovih Amerike. Med sekvojami. Kjer vlada občutek čistosti in neobremenjenosti.

Našla sem Modro laguno in Jurski park. Pri sebi se tiho nasmejem. Ker se mi ježi koža in divja domišljija. Ker sem našla Jurski park.

Continue Reading

Jug Potepanja Vzhod

Most trpljenja

So kraji na svetu, kjer se počutiš slabo, čeprav nimaš nobene lastne negativne izkušnje. Kraji, ki ti vzbujajo srh in odpor. Slaba karma morda. Ko v zraku še vedno čutiš neopisljivo težo časa in prostora. Morda je drugače, če ne poznaš ozadja in zgodovine kraja. Ali pa sem enostavno preobčutljiva.

Kraj, kjer stoji most na reki Kwai, je eden od njih. Vlažen, vroč, na trenutke zatohel. V zraku še vedno lebdijo ostanki nepredstavljivega trpljenja ljudi, ki so ta most gradili. Azijski delavci in vojni ujetniki. In brutalnost njihovih ječarjev. Zrcalita se dve diametralni razliki. Na eni strani izjemni inženirski dosežek in na drugi strani neizmerno trpljenje ljudi, ki so bili prisiljeni most in Železnico smrti zgraditi v izjemno kratkem času.

Naenkrat ti postane jasno, da ni pomembna rasa, vera ali kultura. Ljudje smo sposobni izjemne človečnosti in nepredstavljive brutalnosti. Ne glede na raso, vero ali kulturo. V nas sobivata dobro in zlo. Katera stran bo zmagala, katera bo prevladala? Jasno ti postane tudi, da se očitno ne bomo nikoli naučili iz napak in preteklih zablod.

Most na reki Kwai je živi opomin za napake, ki se ne bi smele nikoli ponoviti in iz katerih bi se morali vsi nekaj naučiti. Pa se nismo in se očitno tudi ne bomo. Reka pod nostom pa mirno teče naprej in zrak že drhti od zgodnjedopoldanske vročine.

Continue Reading

Jug Potepanja Vzhod

Plavajoča tržnica

Bilo je sončno in vroče zgodnje dopoldne. Rahlo lenobno. Kot vse v Aziji. Vsaj v mojih očeh. Počasno.

Videla sem že ogromno tržnic. Vzporedni svetovi, če vprašate mene. Ki kar naenkrat oživijo. Eksplozija barv, oblik, zvokov in vonjev. Kot počasen posnetek v filmu. Ko čutiš, da se čas hkrati ustavlja in hiti naprej. Trenutek, ko sedeš v čoln in že se voziš po kanalih. Plavajoča tržnica.

Na levi lebdi čoln. Poln sadja. V drugem zelenjava. Branjevka, ki vpije v meni nerazumljivem jeziku. Zraven čoln z začimbami. In branjevec, ki te za sveto prepričuje, da prodaja žafran in ne žafranike. Ima najboljši čili. Vsaj tako pravi. Na desni pridrsi čoln. Svila, v vseh barvah in oblikah. V daljavi pa se že približuje prodajalec lesenih figuric.

Mimo mene znova in znova brzijo čolni. Vsak drugačen, pa vendar mnogi z enakimi izdelki. Vsem je skupna ena lastnost. Komunikacija brez besed s pogledom. Kako vzpostavijo očesni stik in komunikacijo. Hiter pozdrav v angleščini. Neizogiben nasmeh izkušenega prodajalca. In že ugotovijo, da samo prodajaš zijale.

Čoln drsi naprej. Med čolni s hrano in pijačo. Naprej, po kanalih. Med majhnimi oltarčki z nastavljenimi darovi za hišne bogove. Kdove, morda pa bo uspešen dan. Sonce je že visoko na nebu. Vročina narašča. Čas za slovo. Adijo, plavajoča tržnica. Pozdravljen, nov dan.

Continue Reading

Jug Potepanja Vzhod

Tri barve: zlata

Včasih kakšna barva izstopa. Prevladuje. Dominira. V mojih očeh je barva Tajske zlata. Prevladujoča barva njihovih templjev. Pomešana z barvami dragih kamnov.

Zadane te naravnost v obraz. Bleščavost zlate. Sivo nebo ali nebo brez oblačka. Oranžne halje budističnih menihov. Vonj frangipanija, pomešan z vonjavami dišečih palčk. Smrad iz odtočnih kanalov, pomešan v vonjem različnih jedi, ki se kuhajo na vsakem vogalu. Kakofonija glasov z ulice in hrup prometa.

To je Azija. Raznolika. Ki te vedno sili v notranji razkol. Po eni strani ti gre na živce, po drugi preseneti za naslednjim vogalom. In potem je tu zlata barva. Odraz neke druge ere, drugega časa in prostora. Prekrita s patino preteklosti. Iluzija nečesa, kar je že zdavnaj odšlo. Razbija jo vonj frangipanija. In hrup ulice.

Continue Reading

Jug Potepanja Vzhod

Vrnitev v modro laguno

Rada imam ta film. Tako je sanjav. Na Filipinih sem se pogosto ujela, da razmišljam o njem. Kristalno modro zeleno morje, neokrnjene peščene plaže, palme. Kokosovi orehi, neskončno število rib in cvetje. Ležernost in hkrati preprostost.

Rumeni mangi in sveže ujeta riba, postrežena na listu bananovca, ki jo ješ z rokami. Bungalovi na plaži in topla morska voda. Ko lebdiš na vodi in gledaš v nebo. Brez oblačka.

Kokosove palme in domačini, ki ti sklatijo kokosove orehe s palme, ga z mačeto odprejo, ti naredijo še malo žličko in že imaš pojedino. Če dodaš rum, pa koktejl. Kres na plaži, pod palmami, s kokosom v roki. Čas tam teče počasneje.

In pesek, ki pride povsod. Ko se vrneš domov, ga še najmanj en teden po tem najdeš na najbolj nemogočih krajih. Vlaga v zraku in nikoli povsem suhe kopalke. In lasje so vedno malo skodrani. Z obveznim cvetom frangipanija za ušesom. V frangipani se preprosto zaljubiš. Cvet je izjemno preprost in v svoji preprostosti popoln. Diši opojno. In mi je popolnoma jasno, zakaj ga imenujejo tudi najlepši cvet Azije.

Včasih je film Vrnitev v modro laguno predstavljal sanje. Danes me spomni na Filipine. Nekega dne se bom vrnila nazaj. V mojo modro laguno.

Continue Reading