Sneg v Parizu

Nekaj čarobnega je v snegu. V plesu snežink, mrazu zime in močni svetlobi zimskega sonca. Sneg vedno prinese nek mir, ki ti omogoči premislek. Da si odpočiješ. Tako kot narava, ki zaspi v njegovem hladnem objemu. Seveda najprej prinese kaos, v življenje vnese nov nemir. Vse se ustavi, življenje začne teči s popolnoma drugo hitrostjo. Po glavi se ti podijo druge misli. V pogon spravi splet okoliščin, ki ti dajo neko novo perspektivo. Ali pa ti pokažejo neko mesto v popolnoma drugačni luči.

Splet okoliščin me je februarja pripeljal v Pariz. Mesto luči. Eno najbolj opevanih mest na svetu. Po skoraj dvajsetih letih sem znova stala na ulicah Pariza. Ki jih je tokrat pobelil sneg. Prvič po skoraj tridesetih letih. In tokrat… Ja, tokrat me je popolnoma očaral. Prvič se mi je zdel malo snobovski in mogoče celo rahlo prepotenten. Toda tokrat… tokrat je bil naravnost očarljiv. Parižani so sneg gledali kot majhni otroci, z velikimi očmi in širokimi nasmeški. Mlade Parižanke so hitele razlagati, da še nikoli niso videle snega v Parizu. In spraševale, če pri nas doma pozimi sneži. “Ja, sneži. In to kar pogosto. Ravno zdaj ga imamo doma zelo veliko.” sem jih hitela odgovarjat, malo v francoščini in malo v angleščini. Bile so tako šik. Parižanke namreč. S svojo vzravnano hojo in prepričanostjo vase. Zalotila sem se, da se tudi sama malce vzravnam, ko gledam njih. Popravim svojo držo in dvignem glavo malo višje. Hvala, Pariz, za tole lekcijo!

Občudovala pa sem tudi Parižane in njihovo samozavest. Ko so dejansko ujeli tvoj pogled, ga za nekaj trenutkov zadržali, se nasmehnili in odhiteli dalje. In tako kot Parižanke, so hodili vzravnano in samozavestno. Prepričani vase. Bilo je tako zelo osvežujoče. Saj zadnje čase tako malokrat drug drugemu pogledamo v oči. Ko hitimo po ulicah, vsak v svojih mislih, vsak v svojem svetu. Gledamo v telefon in ne v oči. Ni vsak pogled škodljiv, včasih je le radoveden. Kar tako. Ker te zanima, kakšno barvo oči imaš in ali se kdaj, kar tako, nasmehneš. Zato se zadnje čase večkrat zalotim, da me, ko zanima, kakšno barvo oči imaš in ali se kdaj nasmehneš. Saj veš, kar tako. Čeprav te ne poznam. Zato, hvala Pariz, za tole lekcijo.

Tokrat, pri mojem drugem obisku, sem Pariz gledala s popolnoma drugačnimi očmi. Nekje v ozadju misli so se mi vedno znova pojavljali prizori s pariških ulic, ki sem jih doživljala z Angeliko. Z branjem njenih dogodivščin v Toulousu, nato Parizu, po Sredozemlju, Maroku in nazadnje Quebecu. Vsake toliko so se mi na pariških ulicah v spomin prikradle pustolovščine Roberta Langdona in Sophie Neveu. Iskala sem sence Anais Nin in Henryja Millerja. In končno razumela, zakaj je Pariz vedno znova navdihoval.

Tokrat njegova lepota ni bila več hladna, temveč topla. Bil je živahen in poln življenja, kljub temu, da je bil odet v zelo tanko snežno odejo. In čeprav je bril hladen veter, čeprav je bil mraz, ko je sonce zašlo, res oster, sem na to kar malo pozabila, ko so se prižgale luči. In je Pariz dejansko postal mesto luči. Točno tak, kot sem ga občudovala, ko je letalo pristajalo in se je Eifflov stolp kopal v tisočerih lučeh. Življenje je znova postalo barvito in igrivo. Tako kot so barvite in igrive njihove slaščice v izložbah prodajaln. Pariz je vrnil barve in prebudil speče želje. Vrnil je veselje. Tisto pristno. Ki ga občutiš, ko zagrizeš v krhek in pisan makron. Zato, hvala Pariz!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.