Melanholija

“I’m the one you find deep in that move, that drives your body and your senses, I’m the heat inside, when rhythym and love collide, Cuba, let me introduce myself Cubaaaaaaaaaaa!”

V glavi mi je ves čas odzvanjal en in isti refren. Znova in znova se je ponavljala ista pesem. Korak za korakom po obalni promenadi, ko je vsake toliko časa izza oblakov pokukalo sonce. Pred očmi so se mi vrteli prizori iz filma Dirty Dancing: Havana Nights. In potem me je prešinilo, da v filmu ni bilo oblakov. Sonce je sijalo, morje se je lesketalo, v zraku je lebdela melanholija. Ne spomnim se oblakov, spomnim pa se melanholičnega vzdušja.

To je tisto, kar se ti v Havani tiho prikrade v podzvest. Melanholija, ki se skriva globoko v porah Kube, ki prežema vso njeno bit. Ki diha iz ostankov nekoč mogočnih stavb Havane. Ki jo še danes delajo tako posebno in nezamenljivo. Melanholija, ki veje po razbitih ulicah nekoč čudovite kolonialne lepotice. Ki je burila duhove in navduševala na vsakem koraku. Melanholija, ki jo občutiš, ko opaziš, da nikjer ni ladij, jadrnic in čolnov. Čeprav je otok. Melanholija, ko vidiš, kako lahko človeška roka ustvarja neverjetne stvari in jih z lahkoto tudi uniči. Melanholija, ki jo začutiš v njihovi glasbi in plesu.

Z morja zapiha veter, valovi poškropijo obalno promenado. Mokre slane kapljice me zbudijo iz sanjarjenja. Sonce pokuka izza oblakov in poskrbi za še eno super fotografijo. V misli se znova prikrade isti refren. “I’m the one you find deep in that move, that drives your body and your senses, I’m the heat inside, when rhythym and love collide, Cuba, let me introduce myself Cubaaaaaaaaaaa!” Oh, ta melanholija.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.