Volubilis

Če bi ga videla na fotografijah, bi mislila, da gledam sliko iz Toskane. Nežne zelene barve, antične rimske ruševine, ciprese. Igra svetlobe in senc, sonca in oblakov. Polno štorkelj, ki so prinašale občutek domačnosti, ki ga neizogibno dobim v Prlekiji.

Eleganca teh ptic me je spremljala po Maroku in večkrat sem premišljevala o dolgi poti, ki jo te ptice preletijo vsako leto. Ptic, ki prinašajo pomlad in nove začetke. Ko na poti v Prlekijo opazujem, kako si ustvarjajo dom in družino v gnezdih visoko nad tlemi. Majhne glavice, ki kukajo iz gnezda in njihove prve poskuse letenja.

Kje so doma, se vprašam. Je njihov dom tukaj, v Maroku, ali je zanje dom v Evropi? Kajti tukaj, v Volubilisu, med antičnimi ruševinami, milimi zelenimi griči, je bilo vse tako zelo podobno Evropi. Ruševine kar nekako domačne. In duh starega Rima je lebdel povsod.

Prešinila me je misel na neke druge ruševine nekdaj veličastnega mesta. Mesto, ki sem ga obiskala kot gimnazijka. In katerega ruševine pripovedujejo tragično zgodbo, ki se je za vedno vpisala v zgodovino.

Kljub temu, da so bili v Volubilisu ljudje, se mi je vse zdelo neizmerno tiho. Morda sem se naučila izključiti okolico. Ali pa mi preprosto ni bilo mar. Ruševine mesta so pripovedovale svojo zgodbo. Zgodbo o minljivosti vsega. Zgodbo o civiliziciji, ki je pisala zgodovino, a jo je na koncu le doletela neizogibnost življenja – minljivost.

Pa vendar je bil Volubilis poln življenja. Cvetele so spomladanske cvetlice. Štorklje so si spletale gnezda. Vsake toliko časa so poletele v nebo. In prišle nazaj. Življenje je teklo naprej. V svojem ritmu, po svojih pravilih. Kdaj bodo zopet odletele nazaj, v Evropo? Kam jih bo nesla pot? 

Continue Reading

Zarja sreče

Bila sem v dvomih. Narediti ta ovinek ali ne. Ker je ta ovinek zadeve malce zakompliciral. Nazadnje sem tvegala… in ni mi bilo žal. Je vredno pet ur vožnje z avtobusom s Chiang Maija? Je.

Sonce je neusmiljeno pripekalo, ko sem stopila iz avtobusa. Nikjer oznake, da je to postajališče in samo en tuktuk. Ozrem se okoli sebe in rahlo razočarano zavzdihnem. Po petih urah vožnje na avtobusu. Po mučenju s filmom Hitri in drzni 7, sinhroniziranem v tajščino. Nikoli več ne bom mogla pogledati Vina Diesla brez prebliska o njegovem glasu v tajščini.

Naveličano se odpravim do voznika tuktuka. Za katerega se izkaže, da je skoraj edini v starem delu mesta. Ve, kje je najino domovanje v Sukhothaiju in že z vetrom v laseh drvimo proti cilju. O poti mimo švigajo kmerske ruševine in naenkrat se sama pri sebi malo nasmejem. Prevzame me občutek, da ta pot le ni bila zaman. In potem prispemo. Do majhnega, družinsko vodenega in ljubkega resorta z bungalovčki. No, pošteno povedano, resort je pretiran izraz. Mlad par z zlatim prinašalcem si je na svojem dvorišču, med frangipaniji, postavil bungalovčke. In pripravil zajtrk vsakemu gostu posebej. Ter posodil še kolesa za potep po starem delu mesta.

Sukhothai v sanskrtu pomeni zarja sreče. Mesto, v katerem je nekoč, v 13. stoletju, cvetelo kraljestvo. Ki je zatonilo v 16. in je danes pod zaščito Unesca. Ruševine in ohranjeni spomeniki pričajo o nekdanji moči kmerskega imperija. Sukhothai naj bi bil prva prestolnica Tajske, pred Ayutthayo. Tako vsaj pravijo. Danes pa je pravzaprav precej spokojno mesto.

Naslednji dan je prišel čas za slovo. In za še eno presenečenje. Sukhothai ima eno najbolj ljubkih letališč, kar sem jih kdaj videla. In videla sem jih kar nekaj. Zgleda bolj kot igrišče za golf. Ali pa tropsko letovišče. Z masivnimi lesenimi stoli, mizami in ventilatorji na stropu. K letalu te odpeljejo z malo večjimi avtomobilčki za golf. In ko letalo vzleti, se pokaže lepota tajskega severa. Sukhothai – zarja sreče.

Continue Reading