Če bi ga videla na fotografijah, bi mislila, da gledam sliko iz Toskane. Nežne zelene barve, antične rimske ruševine, ciprese. Igra svetlobe in senc, sonca in oblakov. Polno štorkelj, ki so prinašale občutek domačnosti, ki ga neizogibno dobim v Prlekiji.
Eleganca teh ptic me je spremljala po Maroku in večkrat sem premišljevala o dolgi poti, ki jo te ptice preletijo vsako leto. Ptic, ki prinašajo pomlad in nove začetke. Ko na poti v Prlekijo opazujem, kako si ustvarjajo dom in družino v gnezdih visoko nad tlemi. Majhne glavice, ki kukajo iz gnezda in njihove prve poskuse letenja.
Kje so doma, se vprašam. Je njihov dom tukaj, v Maroku, ali je zanje dom v Evropi? Kajti tukaj, v Volubilisu, med antičnimi ruševinami, milimi zelenimi griči, je bilo vse tako zelo podobno Evropi. Ruševine kar nekako domačne. In duh starega Rima je lebdel povsod.
Prešinila me je misel na neke druge ruševine nekdaj veličastnega mesta. Mesto, ki sem ga obiskala kot gimnazijka. In katerega ruševine pripovedujejo tragično zgodbo, ki se je za vedno vpisala v zgodovino.
Kljub temu, da so bili v Volubilisu ljudje, se mi je vse zdelo neizmerno tiho. Morda sem se naučila izključiti okolico. Ali pa mi preprosto ni bilo mar. Ruševine mesta so pripovedovale svojo zgodbo. Zgodbo o minljivosti vsega. Zgodbo o civiliziciji, ki je pisala zgodovino, a jo je na koncu le doletela neizogibnost življenja – minljivost.
Pa vendar je bil Volubilis poln življenja. Cvetele so spomladanske cvetlice. Štorklje so si spletale gnezda. Vsake toliko časa so poletele v nebo. In prišle nazaj. Življenje je teklo naprej. V svojem ritmu, po svojih pravilih. Kdaj bodo zopet odletele nazaj, v Evropo? Kam jih bo nesla pot?