Zarja sreče

Bila sem v dvomih. Narediti ta ovinek ali ne. Ker je ta ovinek zadeve malce zakompliciral. Nazadnje sem tvegala… in ni mi bilo žal. Je vredno pet ur vožnje z avtobusom s Chiang Maija? Je.

Sonce je neusmiljeno pripekalo, ko sem stopila iz avtobusa. Nikjer oznake, da je to postajališče in samo en tuktuk. Ozrem se okoli sebe in rahlo razočarano zavzdihnem. Po petih urah vožnje na avtobusu. Po mučenju s filmom Hitri in drzni 7, sinhroniziranem v tajščino. Nikoli več ne bom mogla pogledati Vina Diesla brez prebliska o njegovem glasu v tajščini.

Naveličano se odpravim do voznika tuktuka. Za katerega se izkaže, da je skoraj edini v starem delu mesta. Ve, kje je najino domovanje v Sukhothaiju in že z vetrom v laseh drvimo proti cilju. O poti mimo švigajo kmerske ruševine in naenkrat se sama pri sebi malo nasmejem. Prevzame me občutek, da ta pot le ni bila zaman. In potem prispemo. Do majhnega, družinsko vodenega in ljubkega resorta z bungalovčki. No, pošteno povedano, resort je pretiran izraz. Mlad par z zlatim prinašalcem si je na svojem dvorišču, med frangipaniji, postavil bungalovčke. In pripravil zajtrk vsakemu gostu posebej. Ter posodil še kolesa za potep po starem delu mesta.

Sukhothai v sanskrtu pomeni zarja sreče. Mesto, v katerem je nekoč, v 13. stoletju, cvetelo kraljestvo. Ki je zatonilo v 16. in je danes pod zaščito Unesca. Ruševine in ohranjeni spomeniki pričajo o nekdanji moči kmerskega imperija. Sukhothai naj bi bil prva prestolnica Tajske, pred Ayutthayo. Tako vsaj pravijo. Danes pa je pravzaprav precej spokojno mesto.

Naslednji dan je prišel čas za slovo. In za še eno presenečenje. Sukhothai ima eno najbolj ljubkih letališč, kar sem jih kdaj videla. In videla sem jih kar nekaj. Zgleda bolj kot igrišče za golf. Ali pa tropsko letovišče. Z masivnimi lesenimi stoli, mizami in ventilatorji na stropu. K letalu te odpeljejo z malo večjimi avtomobilčki za golf. In ko letalo vzleti, se pokaže lepota tajskega severa. Sukhothai – zarja sreče.

Continue Reading

Fascinacija

Ne gre mi iz glave. Zato še vedno premišljujem o njem. Vedno znova me fascinira kreativnost ljudi. Zato jih občudujem. In to je to, kar me vedno znova preseneti na mojih potepanjih. Kako iz neke popolnoma vsakdanje reči, narediti nekaj, kar si človek za vedno zapomni.

Tajska je zelo priljubljena. Zelo je turistična in po njej je enostavno potovati tudi v lastni režiji. Malo več imaš dela, ampak…Vredno je vsake minute. So stvari o Tajski, ki jih v Lonely Planetu ne najdeš. Najdeš jih slučajno, potem pa ugotoviš, da imajo noro dobro oceno na Tripadvisorju. Da so znani ne le po svoji kuharski šoli, temveč tudi po svojem stranišču. Ja, slavni so po stranišču.

Priznam. Ne gre mi iz glave. To stranišče na Tajskem. V življenju ni naključij. So samo dogodki in stvari, ki ti odprejo oči. In vedno znova pričarajo nasmeh na obrazu. Skriti kotički in nova doživetja. Imajo pa posebno moč. Ustvarjajo navdih. Za nove poti, nove ljudi in nova doživetja.

Continue Reading

Jurski park

Malo je krajev, kjer se mi ježi koža. Kjer mi podivja domišljija in se mi ves čas zdi, da sem v filmu. In da se bo zdaj zdaj zaslišal krik dinozavra. In bo skočil iz pragozda.

V pragozdovih je drugače kot v gozdovih Evrope. Zdi se, da so videli vse. Doživeli vse. Polni življenja in hkrati spokojnosti. Spokojnosti, ki pride z leti. Ko si videl skoraj vse in doživel skoraj vse. Drugače je kot v gozdovih Amerike. Med sekvojami. Kjer vlada občutek čistosti in neobremenjenosti.

Našla sem Modro laguno in Jurski park. Pri sebi se tiho nasmejem. Ker se mi ježi koža in divja domišljija. Ker sem našla Jurski park.

Continue Reading

Most trpljenja

So kraji na svetu, kjer se počutiš slabo, čeprav nimaš nobene lastne negativne izkušnje. Kraji, ki ti vzbujajo srh in odpor. Slaba karma morda. Ko v zraku še vedno čutiš neopisljivo težo časa in prostora. Morda je drugače, če ne poznaš ozadja in zgodovine kraja. Ali pa sem enostavno preobčutljiva.

Kraj, kjer stoji most na reki Kwai, je eden od njih. Vlažen, vroč, na trenutke zatohel. V zraku še vedno lebdijo ostanki nepredstavljivega trpljenja ljudi, ki so ta most gradili. Azijski delavci in vojni ujetniki. In brutalnost njihovih ječarjev. Zrcalita se dve diametralni razliki. Na eni strani izjemni inženirski dosežek in na drugi strani neizmerno trpljenje ljudi, ki so bili prisiljeni most in Železnico smrti zgraditi v izjemno kratkem času.

Naenkrat ti postane jasno, da ni pomembna rasa, vera ali kultura. Ljudje smo sposobni izjemne človečnosti in nepredstavljive brutalnosti. Ne glede na raso, vero ali kulturo. V nas sobivata dobro in zlo. Katera stran bo zmagala, katera bo prevladala? Jasno ti postane tudi, da se očitno ne bomo nikoli naučili iz napak in preteklih zablod.

Most na reki Kwai je živi opomin za napake, ki se ne bi smele nikoli ponoviti in iz katerih bi se morali vsi nekaj naučiti. Pa se nismo in se očitno tudi ne bomo. Reka pod nostom pa mirno teče naprej in zrak že drhti od zgodnjedopoldanske vročine.

Continue Reading

Plavajoča tržnica

Bilo je sončno in vroče zgodnje dopoldne. Rahlo lenobno. Kot vse v Aziji. Vsaj v mojih očeh. Počasno.

Videla sem že ogromno tržnic. Vzporedni svetovi, če vprašate mene. Ki kar naenkrat oživijo. Eksplozija barv, oblik, zvokov in vonjev. Kot počasen posnetek v filmu. Ko čutiš, da se čas hkrati ustavlja in hiti naprej. Trenutek, ko sedeš v čoln in že se voziš po kanalih. Plavajoča tržnica.

Na levi lebdi čoln. Poln sadja. V drugem zelenjava. Branjevka, ki vpije v meni nerazumljivem jeziku. Zraven čoln z začimbami. In branjevec, ki te za sveto prepričuje, da prodaja žafran in ne žafranike. Ima najboljši čili. Vsaj tako pravi. Na desni pridrsi čoln. Svila, v vseh barvah in oblikah. V daljavi pa se že približuje prodajalec lesenih figuric.

Mimo mene znova in znova brzijo čolni. Vsak drugačen, pa vendar mnogi z enakimi izdelki. Vsem je skupna ena lastnost. Komunikacija brez besed s pogledom. Kako vzpostavijo očesni stik in komunikacijo. Hiter pozdrav v angleščini. Neizogiben nasmeh izkušenega prodajalca. In že ugotovijo, da samo prodajaš zijale.

Čoln drsi naprej. Med čolni s hrano in pijačo. Naprej, po kanalih. Med majhnimi oltarčki z nastavljenimi darovi za hišne bogove. Kdove, morda pa bo uspešen dan. Sonce je že visoko na nebu. Vročina narašča. Čas za slovo. Adijo, plavajoča tržnica. Pozdravljen, nov dan.

Continue Reading

Tri barve: zlata

Včasih kakšna barva izstopa. Prevladuje. Dominira. V mojih očeh je barva Tajske zlata. Prevladujoča barva njihovih templjev. Pomešana z barvami dragih kamnov.

Zadane te naravnost v obraz. Bleščavost zlate. Sivo nebo ali nebo brez oblačka. Oranžne halje budističnih menihov. Vonj frangipanija, pomešan z vonjavami dišečih palčk. Smrad iz odtočnih kanalov, pomešan v vonjem različnih jedi, ki se kuhajo na vsakem vogalu. Kakofonija glasov z ulice in hrup prometa.

To je Azija. Raznolika. Ki te vedno sili v notranji razkol. Po eni strani ti gre na živce, po drugi preseneti za naslednjim vogalom. In potem je tu zlata barva. Odraz neke druge ere, drugega časa in prostora. Prekrita s patino preteklosti. Iluzija nečesa, kar je že zdavnaj odšlo. Razbija jo vonj frangipanija. In hrup ulice.

Continue Reading