Smer: sever

Vlak je tiho drsel čez zasneženo pokrajino. Mraz je ostro pritiskal, čeprav je bilo sonce visoko na nebu. Močna svetloba se je odbijala ob bele pokrajine. Tako tihe. Tako samotne. Le tu in tam se je pojavila kakšna hišica s temno rdečo fasado.”Zakaj ravno rdeča?” sem vse vprašala. In z mislimi odplavala naprej. Pogreznjena v ledeni oklep mraza je bila pokrajina tako spokojna. Vlak pa je tiho drsel vedno globlje v hladni oklep zime. Naprej, proti severu.

“Mi bo uspelo?” “Ga bom videla?” “Prosim, naj ga vidim!” Vedno znova in znova so se mi vsiljevala ta vprašanja, vedno znova so misli plavale nazaj. “Prosim, naj ga vidim!” mi je v glavi odzvanjala preprosta priprošnja. “Prosim, naj ne bo vse zaman. Ta pot, tako daleč na sever.”

Z očmi sem objela tiho, belo pokrajino. Tako neizprosno v svoji ledeni lepoti. Razumela sem, da bo vedno zmagala ona. Vedno bo močnejša. Rojena zmagovalka. In popolna kreacija narave. Polarna zima. Ki vedno naredi po svoje. Muhasto pokaže svoje atribute. Ali pa jih nonšalantno skrije. Njej je vseeno. Ona ga pozna.

Ostalo mi je le, da verjamem v trenutek sreče. V njeno dobrohotnost. Da se bo vse zgodilo tako, kot se mora. Da mi bo naklonila to darilo. Mi ga pokazala. Odkrila v vsem svojem blišču. V vsej njegovi lepoti. Da bo odstrla oblake in razjasnila nebo. In mi ga pokazala. Ples bogov. Pot do nebes. Magično auroro borealis. Čarobni severni sij.

Vlak je tiho drsel čez zasneženo pokrajino. Odvrnila sem oči, sonce je bilo premočno. “Pokaži mi ga. Prosim, pokaži mi ga.” Vlak je tiho drsel naprej. Globoko v nedrje Zime. Naprej, na sever.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.