Severna obzorja

Nekje v daljavi vidim hribe. Daleč, daleč stran. Kamorkoli seže pogled… sama belina. Sonce stoji visoko na nebu. Nekje v daljavi oblak. Nikjer žive duše. Osamljena drevesa in grmovje, vsake toliko časa hiša z rdečo fasado. Mraz in lesketanje snega. Sonce, ki stoji visoko na nebu in te sili, da nosiš sončna očala. Tišina in le vlak, ki neumorno hiti čez bele poljane. Nikjer nikogar. Do kamor seže pogled.

Severna obzorja. S svojo neizmerno karizmo. Hladna lepota severa. Mir in tišina severnih obzorij me ves čas vlečeta nazaj. Na sever. Čeprav me tam vedno zebe. Mraz me sili nazaj. Ven iz sanjarjenja, ven iz občudovanja te ledene lepote. Nazaj v realnost. Nazaj v tukaj in zdaj.

Severna obzorja so kot droga. Vedno znova te vlečejo nazaj. Vabijo te, da izstopiš iz cone udobja. Vabijo, da se pridružiš njihovemu toku. Vlečejo te nazaj k sebi. In silijo, da se zazreš vase.

Ker, ko si na severu, je naenkrat vse preprosto. Veš, kaj je v tistem trenutku pomembno. Mraz ti vedno znova zbistri misli. Preprosta lepote ledene pokrajine, ki je, priznam, kar malo pusta. Sever svojo lepoto spretno skriva. Razkriva jo počasi in postopoma. Vidiš jo, ko si pripravljen.

Šele tam, kjer pokrajino večino leta oklepa mraz, sneg in led, šele tam, visoko na severu, nad polarim krogom, začneš ceniti tisto, kar nam je pogosto samoumevno. Toploto in svetlobo. Toploto ognja, ki ti znova požene kri po žilah. Toploto, ki je ločnica med življenjem in smrtjo. Mraz te strezni, zbistri misli, toplota pa je tista, ki te spodbudi, da se poženeš naprej. Proti prihodnosti. Proti svetlobi. Ki prežene temo in da zagon, da vztrajaš. Tema te ovije v svoj objem in zaščiti pred vsem, svetloba pa te opomni, da je treba začeti znova in se boriti naprej.

Jug je mehak in nežen, fluiden in frfotav. Jug je flirt. Ki se včasih razvije v kaj resnega, večkrat pa je le to – flirt. Sever pa je resen in stabilen, morda celo na prvi pogled malce dolgočasen. Sever je vse prej kot flirt. Je tista prava ljubezen. Ker severna obzorja vzljubiš šele, ko si pripravljen. Videti njihovo lepoto in globino, ki ti jo ponujajo. Šele takrat vidiš, da je sever včasih veliko bolj divji kot jug. Svojo strast skriva pred neposvečenimi. Na trenutke je naravnost neizprosen. Ker te prisili, da se zazreš vase. In spoznaš, kaj je v tistem trenutku res pomembno: toplota in svetloba. In takrat vidiš njegov pravi obraz. In njegovo neizmerno in večno lepoto.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.