Mesto na vodi

Nisem mogla začeti pisati o Stockholmu. Kar ni in ni šlo. Pa ne, da bi bilo z njim kaj narobe. Lep je. V tisti svoji hladni, skandinavski maniri. Severne Benetke.

Ko premišljujem o Stockholmu, se spomnim, kako lep in mrzel dan je bil. Kako jasno in čisto nebo je bilo nad njim. Le kakšen oblaček tu in tam. Prijetne uličice, topli in udobni lokalčki. Mesto, ki se mi je zdelo tako tiho. Ujeto v hladen objem zime, ki se je začela poslavljati. Vse tako, kot iz škatlice. Mesto, v katerem naj bi živeli najbolj postavni moški. Ne vem, morda pa res.

Mislim, da se nisva našla, Stockholm in jaz. Drug v drugem nisva pustila sledi. Čeprav mi nekateri utrinki še vedno pričarajo nasmeh na obraz. Veliki milni mehurčki, ki jih loviš sredi ulice. Topel šal, ki ti na severu končno pride prav. Kajti doma so zime že pretople. Jezerska voda, ki je ledenela in ustvarjala čudovite oblike. Cerkev, v kateri si postrežeš s kavo. In trenutni preblisk, da morajo biti pomladna jutra in jesenski popoldnevi v severnih Benetkah, res krasna.

Globoko v sebi vem, zakaj nisem mogla pisati o njem. Ker v meni ni pustil sledi. Ker Benetke so zame le ene same. Ki me vedno znova vlečejo nazaj. Morda bom šla nekoč nazaj, v to mesto na vodi. Preverit, če se tokrat ujameva. Morda nekoč. Tam zgoraj, na daljnem severu, blizu polarnega kroga, je nekaj, kar me še vedno privlači. Magičnost severnega sija. In čarobnost, ki jo pričara le on. Severni sij.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.