Zame se novo leto vedno začne z zeleno barvo novih listov v gozdovih. Takrat se življenjski krog začne vrteti znova. Zelena je barva življenja.

Že kot mala deklica sem se strašno rada igrala v gozdovih. Tam sem se vedno počutila dobro. Domače. Svobodno. Zaščiteno. Še danes se spomnim trenutka, ko smo otroci v gozdu nabirali borovnice in so nebo preletavala letala v prvih dneh osamosvojitvene vojne. In me sploh ni bilo strah. Ker sem bila v gozdu. Mojem ljubem gozdu. Med smrekami, kostanji in hrasti. Med skritimi globelmi in divjimi hudourniki. Dišečih po gobah in poraščenih s praprotjo. Kjer se skrivajo divji prašiči in včasih prihlača kak medved. Polnih skrivališč in norčij. V njih prevladuje moški princip. Moč, trdnost, nepopustljivost, odločnost. Kjer včasih med listjem dreves še vedno šelesti odmev starega Rima.

Gozdovi so bili vedno moji prijatelji. Zavetniki in zaupniki. Vedno sem se ozirala v krošnje dreves in spreminjajoče se barve listja. Prvo zeleno listje me je vedno najbolj razveselilo. Ker je kar kričalo od življenja. Tega se skoraj najbolj zaveš med gozdovi v Prlekiji. Med bukvami,kostanji, akacijami in divjimi češnjami. Na ravnici in v listnatem gozdu. Tukaj prevladuje ženski princip. Nežnost, popustljivost, milina, lepota. Neobremenjenost in svetloba. Tu živijo srne in divji zajci. Fazani in divji golobi. In odmeva glas kukavice.