Oblaki

Včasih samo gledam oblake. Ne morem se jim upreti. Njihovim oblikam, barvam, strukturam. Njihovim posebnostim in njihovi edinstvenosti. Vsak je drugačen. Oblaki so svobodni.

Všeč so mi tisti debeli, beli oblaki, ki zgledajo kot stepena smetana. So mehki in prijazni. Tako zelo baročni.

In potem so tu divjaki. Tisti, ki prinašajo dež. V njih se prelivata tema in svetloba. Najprej sivi, nato vedno bolj temni. Z njimi se pripodi veter. Tisti neizprosni veter, ki prinaša dež.

Tu so še umetniki. Pisanih barv, nedoločljivih oblik. Pridejo skupaj s soncem. Najlepši so zgodaj zjutraj, ko se prične daniti in zvečer, ko začne padati mrak.

S seboj nosijo melanholijo in minevanje, saj jih veter neizprosno žene naprej. Ali pa jih skrije sonce, ko se še zadnji žarki zlijejo s temo.

Fez

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja