Nemir, ki me sili v neznano, je z mano, odkar vem zase. Spremlja me je kot senca. Prišepetava, naj grem, naj skočim v neznano. Ne boj se, samo pojdi. Nekega dne sem se odločila. Da ne bom več čakala. Da se ne bom več bala. Tistega dne sem se odločila, da grem.

In sem šla. Bil je eden od tistih dnevov, ki se ti za vedno vtisnejo v spomin. Ko se bojiš neznanega, vendar je želja po novem, neodkritem in drugačnem enostavno premočna. Spomini, ki ti še po tolikih letih pričarajo nasmeh na obraz…

In tam nekje na poti, na neznani cesti, srečaš samega sebe. Takrat veš, da je to tisto, kar je manjkalo. Ko je hkrati vse pred tabo in ničesar za tabo. Popoln mir in spokojnost. Popolna svoboda.