Rabat

Žgoča vročina. Tako bi opisala Maroko, če bi me kdo vprašal, preden sem šla. Takšna, ki te upočasni. Prestavi v neko drugo dimenzijo. Verjamem, da je v Maroku žgoča vročina. Le konec aprila je ni bilo. Vleklo je bolj na pomladno vzdušje. Jutranja vlaga. Malce vetrovno. Nobene vročine. Malce me je še zeblo. In to me je malce jezilo. Ker je bilo podobno pomladnim jutrom v Prlekiji. Ker ni bilo drugačno. Ker hočem videti kaj drugačnega. Če bi želela podobno, bi ostala doma. Ja, priznam, to me je na tihem jezilo. Ja, vem, otročje.

Rabat. Eno izmed petih kraljevskih mest Maroka. Prišli smo ponoči. Videla sem ga šele zjutraj, ko se je dan šele prebujal. Ljudje so hiteli v službe, po opravkih, morda tudi v šole. Tista otročja jezica se je začela razblinjati. In prišel je tisti trenutek, ki se ga vedno znova veselim, kamor koli grem. Trenutek intimnosti, ko vidiš, kako se neko mesto prebuja. Ko je mesto takšno, kot je. Brez hlimbe, brez pretvarjanja, brez sprenevedanja. Takšno kot je.

Jutranji hlad je bil čisto prijeten. Le oči so bile še malce zaspane in zasanjane. Želela sem si še ene kave. Črne, brez vsega. Café noir. Ki požene kri po žilah in te pripravi na nov dan. Ko zadihaš s polnimi pljuči. Ko slučajno zagledaš čudovit grafit. In ugotoviš, da je jezik umetnosti univerzalen. Manifestacija navdiha, kreativnosti in potrebe po ustvarjanju. Pa ni pomembno, ali je to na ulicah Ljubljane, Pariza, Los Angelesa, Rabata ali Havane.

Rabat  se je ravno prebujal. Ljudje so hiteli sem ter tja, ulice so bile polne življenja. In če si radi domišljamo, kako hektično življenje živimo, pravo hektiko srečaš šele, ko vidiš promet v Maroku ali pa v Manili. Iz napol odprtih oken avtomobilov se je razlegala arabska glasba in vozniki so trobili. Kakofonija zvokov glasbe, trobljenja avtomobilov, kričanja ljudi… vse to je utihnilo pri mavzoleju Mohameda V in Hasanovega stolpa.

Veliko ploščad, obdano z zidom, so obletavale lastovke. Ogromno lastovk. Kot jih je bilo včasih pri nas doma. Njihova krila so rezala nebo. Bile so tako polne življanja. Čeprav je v zraku lebdel duh preteklosti. Nekega časa, ki je že davno minil. Ostale so le sledi. Kar bi lahko bila nekoč največja mošeja na svetu. Pa ni bila nikoli dokončana. Ostal je je Hasanov stolp… nedokončan. Ostala je vizija. Človeka, ki si ji vse to zamislil. Vizija nekega časa. Stanje duha. Kar bi lahko nekoč bilo. Ljudje smo sposobni izjemne veličine in tudi izjemne nizkotnosti. Izjemnih inženirskih dosežkov. Izjemnih glasbenih in umetniških stvaritev. In arhitekturnih poezij, z drobnimi in filigransko izdelanimi okraski. Slavospev perfekcionizmu.  Beli mavzolej z elegantnimi stebri in čudovito izdelanimi kovinskimi lestenci. Pisano steklo, ki je lomilo svetlobo. Čudovita igra svetlobe in senc, dneva in teme.  Presežek okrasja, ki je tako v nasprotju z današnjo modo izčiščenosti, hladnosti. Mavzolej kralja Mohameda V. Ja, bila sem očarana. Nad detajli, nad barvami, nad igro svetlobe in senc. Ki se v Maroku ponavljajo in te spremljajo na vsakem koraku. Le videti jih moraš.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja