La Serenissima

La Serenissima… milina zvoka tega starodavnega imena Benetk me vedno znova fascinira. Rada jih imam… te pogosto nervozne Benetke. Polne ljudi, ki se valijo po njenih glavnih trgih in ulicah.

Morda Benetke bolj začutiš, če do njih prideš z morja. Ko ti veter kuštra lase in vonj po soli napolni nosnice. Ko pluješ mimo Trga svetega Marka. Pa to niso tiste prave Benetke. Te so skrite. Začutiš jih, ko se odpraviš v stranske ulice, stran od trum ljudi, stran od hrupa množic, stran od ponorelega sveta. Takrat vidiš. Njihovo veličastno lepoto in egocentrično držo. Nonšalantnost in koketnost. Začinjeno s ščepcem prevzetnosti. Male uličice, polne iger senc in sonca, majhnih trgovinic in gostilnic. Neizmerno preprostost.

V Benetkah se vedno spomnim na Byrona. Njegov duh preveva njene skrite ulice in veter šepeta njegove stihe.

“Vsa lepa je, kakor nebo, ob jasnih, zvezdnatih nočeh in vse temno in vse svetlo preliva v njenih se očeh…”

Oh, ja, la Serenissima.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.