Uluru

Na daljših letih zmeraj prosim za sedež pri prehodu. Vedno dobim sedež pri oknu, če posebej ne rečem, da želim sedež pri prehodu. Vedno. Na krajših mi je vseeno, ampak zmeraj mi dajo sedež pri oknu. Vedno. Ja, marsikomu se to zdi velika sreča.

In takrat v Avstraliji na letu proti Alice Springsu sem zopet dobila sedež pri oknu. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka, ko sem skozi okno letala prvič videla Uluru. Pravzaprav ga ne moreš zgrešiti, ker je tako sam. Največji osamelec na svetu. Najbolj znana znamenitost Avstralije. Poleg kengurujev in sydneyske opere. Moram reči, da me je njegova barva najprej razočarala. Bila je tako breizrazna. Letalo je pristalo in vame je butnila suha vročina pustinje. Bilo je sredi dneva in sonce je bilo skoraj belo. Nisem bila očarana, priznam.

Imenujejo ga tudi Ayers Rock. Uluru je aboriginska beseda. In nekako se mi zdi, da mu to ime tudi bolj pristaja. Barvo spreminja glede na svetlobo in čas dneva. Vsaj navidezno. Najbolj popularen je ob sončnem vzhodu in zahodu. Takrat je tam največ ljudi. Pa vendar se mi je najbolj vtisnil v spomin po miru, ki je vladal na tem kraju. Posebni energiji, ki te hkrati pomirja in navdihuje. Poslikave iz daljnih časov. Sveti kraji. Vetrič, ki tiho zapihlja v razbeljeni vročini. Takrat začutiš, da nisi sam. Čeprav si pri največjem osamelcu na svetu. Da je ta kraj, ki je videl vso človeško zgodovino, poln zgodb in v moji domišljiji tudi duhov preteklih rodov in obdobij. Pot pred tabo se začne risati. Občutek ti pove, v katero smer moraš stopiti. Naenkrat vse postane kristalno jasno. In bila sem očarana.

Fez

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja