Všeč so mi čudaške stvari, čudaške pokrajine in čudaška doživetja. Rada imam doživetja, ki so sama po sebi izjemno enostavna. Prvinska in prvobitna. Rada imam občutek toplote, ki jo na kožo pričarajo sončni žarki. Rada imam veter, ki mi skuštra lase. Rada imam dežne kaplje na koži in občutek, ko trava žgečka gole podplate. Všeč mi je toplota, ki jo oddajajo drva v kaminu.

In ja, všeč mi je enostavnost. Divjost in nekultiviranost narave. Neznosno lepi sončni zahodi in čar sončnih vzhodov. In če imam ob sončnih zahodih občutek minljivosti, saj je minil še en dan, me zgodnja jutra vedno navdajajo z optimizmom. Nekateri kraji so blagoslovljeni z ekstremi – v lepoti, divjosti ali kultiviranosti.

In na drugi strani mi je všeč kompleksnost. Narave, včasih tudi ljudi. Kompleksnost vode, ki si vztrajno vtira pot. Ki teži k svojemu cilju, ne glede ne to, kaj jo čaka na poti in katere ovire se ji postavijo na pot. In naredi tolmune, ribnike, mlake, reke, potoke, studence in hudournike.

In to je pogosto čar vandranja po svetu. Ko se v Novem svetu kopaš v divji reki Kolorado, ki te s seboj odnaša v ritmu dunajskega valčka. Ali pa presodiš, da se je bolje iti skopat v reko v Yosemite parku, kot se mučiti v tuših v kampu. Ko na vročem in divjem zahodu Avstralije komaj čakaš tolmun ali jezerce, v katerem bi se vsaj malo ohladil. Pogledaš le, če je na tabli znak, da je kopanje dovoljeno in da naj ne bi bilo nikjer krokodila. Čeprav se podzavestno vseeno vprašaš, kaj pa če bo res prišel. Ali pa ko ti ribice v tolmunu na Tajskem glodajo odmrlo kožo na nogah in te pri tem veselo žgečkajo.

Zato imam rada ta presenečenja v naravi. Ker se takrat spomnim naših pohodov v otroštvu. Ko smo potoke poznali kot lastni žep. Ko smo točno vedeli, pod katerimi kamni se skrivajo postrvi in v katerem gozdnem tolmunu živijo vodni rakci. Ko smo se kopali v stričevi mlaki in je bila blatna kopel ter brodenje po ilovnatem blatu neznansko zabavno. Čeprav so v njej živele ribe in žabe…in morda še kaj…

Tolmuni so zame izjemno fascinantni. Ker so hkrati enostavni, kompleksni in skrivnostni. Ker si vedno predstavljam, da je na drugi strani nek vzporedni svet, ki čaka, da ga odkrijem. In kdo ve… morda se mi nekoč pa le nasmehne sreča.