Sydney

Ko pomislim na Sydney, pomislim na pomladni dan. Sončen, malo vetroven, zjutraj hladen, čez dan pa topel. Spomin je malo meglen. Jet leg brez dvoma, čeprav sem prespala vse lete do tja. Pa vendar se jasno spomnim trenutka, ko sem stopila na avstralska tla.

Začutila sem pomlad. Milo svetlobo poznega jutra. V zraku pa… zvok Zahoda… ki se tako zelo razlikuje od zvoka Vzhoda. Čeprav si pravzaprav na južni polobli. Ko pomislim na Sydney, pomislim na glasbo. Na sydneysko Opero. Njeno eleganco in lepoto. Čar njene miline. Spomnim se vaje sydneyskih filharmonikov. In tihe želje, da njihova vaja še dolgo ne bi minila. Pa impozantnih orgel in kavarne s čudovitim razgledom.

Prebudil se je spomin na New York, na čar metropole. In že je spomin odletel. Umaknil se je novim spominom, novim doživetjem. Umaknil se je avstralski sproščenosti. Sydney je dragulj, lep, izbrušen in samozavesten. Pravi gizdalin. Pa vendar ni ukradel mojega srca. Zgodilo se je kasneje, daleč stran. V nekem drugem mestu Avstralije.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.