So kraji na svetu, kjer si enostavno miren. In to pri meni ni ravno pogosto. Tudi če morda delujem popolnoma mirno. Morda celo rahlo naveličano in brezbrižno. Kljub tej navidezni mirnosti mi misli divjajo 100 na uro. Vendar ne tukaj, na tej plaži.

Na tej plaži sem bila popolnoma mirna. Kljub kljuvajoči bolečini v rami. Bilo je spokojno. Polno podob in vtisov. Turkizna barva oceana, bel pesek, ki ga je vrtinčil veter, temne skale, ki so se pojavljale tu in tam, indigo modra barva neba. Brez oblačka. Le sonce, ki je grelo ozračje.

In čeprav so bili na tej avstralski plaži tudi drugi ljudje, sem se počutila umirjeno in popolnoma spokojno. Prizemljeno in hkrati v oblakih. Ker je bil kraj tako spokojen. Ozračje tako umirjeno in okolica tako blagodejna.

In ko sem bosa hodila po belem pesku, ko mi je veter vrtinčil lase in se poigraval z belo tuniko, sem se počutila kot bi hodila med oblaki. Sanjava, zasanjana, pomirjena sama s seboj. Glava je bila popolnoma prazna in duh lahkoten in frfotav.

Morda ravno zato, ker so ti kraji in občutki tako zelo redki, te občutke tako zelo cenim. Ker so hkrati preprosti in zapleteni. Ker te po eni strani navdajo s spokojnostjo in po drugi prepojijo z novim nemirom. Ki te sili, da vedno znova iščeš te kraje. Kraje spokojnosti.