Pozaba

Pogosto se vprašam, kaj je bilo tisto, zaradi česar se mi je nek kraj tako zelo vtisnil v spomin. Kaj je tisto, kar je sprožilo v meni nek premik naprej. Drugam, v drugo smer. Odgovora na to še nimam.

Tisti dan sem hotela pozabiti na vse. Na dejstvo, da se moj čas v Avstraliji izteka. Da se bo suha vročina Avstralije zamenjala s hladom jesenske Slovenije. Da se bodo roji nadležnih avstralskih muh zamenjali z jesenskim listjem doma. In sem hotela pozabiti na vse, kar je bilo in kar bi še prišlo. In samo obstajati.

V Avstraliji se je resetiralo vse. Nekatere stvari so se postavile na svoje mesto, nekatere sem dokončno pokopala. Nekatere so ostale in čakajo na priložnost za spremembo. Vse ob svojem času.

To je bil čas, ko sem počela tisto, kar sem si želela. Samo fotografirati. Ujeti trenutek za vedno. In nasmehnila se mi je sreča. Ker sem v objektiv ujela pozabo. In samo obstajala.

Misli so bile mirne, plavale so v svojem toku. Morda je to tisti pravi tok. Ko ugotoviš, da morda nikoli ne boš živel tako, kot si si vedno predstavljal in pričakoval. Ko ugotoviš, da morda življenje ne bo potekalo po ustaljenih tirih. In ti je to čisto ok. Ko si zraven kozarca vina zaželiš še cigareto. Čeprav ne kadiš in veš, da ni zdravo. Ko se sprijazniš, da so mali grehi pač samo to: mali grehi. Se zahvališ nebu, da so okoli tebe ljudje, ki ti dajo tisto cigareto. In ne sprašujejo zakaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.