Bilo je sončno in vroče zgodnje dopoldne. Rahlo lenobno. Kot vse v Aziji. Vsaj v mojih očeh. Počasno.

Videla sem že ogromno tržnic. Vzporedni svetovi, če vprašate mene. Ki kar naenkrat oživijo. Eksplozija barv, oblik, zvokov in vonjev. Kot počasen posnetek v filmu. Ko čutiš, da se čas hkrati ustavlja in hiti naprej. Trenutek, ko sedeš v čoln in že se voziš po kanalih. Plavajoča tržnica.

Na levi lebdi čoln. Poln sadja. V drugem zelenjava. Branjevka, ki vpije v meni nerazumljivem jeziku. Zraven čoln z začimbami. In branjevec, ki te za sveto prepričuje, da prodaja žafran in ne žafranike. Ima najboljši čili. Vsaj tako pravi. Na desni pridrsi čoln. Svila, v vseh barvah in oblikah. V daljavi pa se že približuje prodajalec lesenih figuric.

Mimo mene znova in znova brzijo čolni. Vsak drugačen, pa vendar mnogi z enakimi izdelki. Vsem je skupna ena lastnost. Komunikacija brez besed s pogledom. Kako vzpostavijo očesni stik in komunikacijo. Hiter pozdrav v angleščini. Neizogiben nasmeh izkušenega prodajalca. In že ugotovijo, da samo prodajaš zijale.

Čoln drsi naprej. Med čolni s hrano in pijačo. Naprej, po kanalih. Med majhnimi oltarčki z nastavljenimi darovi za hišne bogove. Kdove, morda pa bo uspešen dan. Sonce je že visoko na nebu. Vročina narašča. Čas za slovo. Adijo, plavajoča tržnica. Pozdravljen, nov dan.