Avstralija je dežela divjih kontrastov. Divje rdeče barve, najlepših odtenkov zelene in turkizne ter neizmerne modrine. Turkizno morje obrobljajo plaže z drobnim belim peskom in dajejo občutek, da si na koncu sveta. Na robu sveta. Hkrati sam in nikoli osamljen.

Tisti dan je bil umirjen, nežen in rahlo speven. Sonce je žgalo in s svojo močno svetlobo ubijalo močne barve avstralskega Zahoda. Ko me je iz sanjarjenja, v katerega me je neizogibno potegnila avstralska vročina, prebujala samo silhueta svetilnika. Dokaz civilizacije na robu sveta.

Tistega dne se spominjam tudi po soli in pesku v laseh, ožgani koži na čelu in po mojem okusu neizmerno kontrastnih fotografijah. Po dobri karmi in občutku, ki je lebdel v zraku. Po občutku, da bom morda zares vedno mlada. Če ne v telesu, pa brez dvoma v duši. Mala divja deklica. S potolčenimi koleni in razmršenimi lasmi. Večna upornica, ki ji nekje v ozadju duše vedno igrajo kitarski rifi avstralskih AC/DC. Nemiren duh, ki bo vedno znova silil na pot. Večno mlad s pobalinskim pogledom in navihanim nasmehom. Ki ga ne bodo potokli niti viharji, ki v življenju neizogibno pridejo. In ja, če je to prevzetnost… potem ja, sem prevzetna. Ker bom v duši večno mlada. Vsaj dokler se bom spominjala občutka, ko stojiš na robu sveta.