Lebdenje

Bilo je proti večeru. Vročina je začela počasi popuščati, pa vendar je bilo še zmeraj vroče. Vse, kar sem si takrat želela, je bila voda, v kateri bi lahko zaplavala. Ki bi ohladila telo in osvežila duha. Da bi me iztrgala iz tistega drugega stanja…stanja sanjarjenja.

Svetloba dneva je počasi ugašala. Sonce je pričelo zahajati. Voda je vabila. Nekaj prvinskega je v kopanju v naravi, stran od bazenov in urejenih plaž z dežniki in ležalniki. Primešan je še ščepec adrenalina. Vsaj v Avstraliji, zaradi krokodilov.

No, ja, pa vendar je bil obešen znak, da je kopanje dovoljeno. Krokodilov ni bilo. Plavanja se hitro naveličam. Priznam, lena sem. Zato rajši lebdim na gladini in gledam v nebo. Oblake, ki jih nosi veter. Sonce, ki počasi začne ugašati. Sence, ki se začnejo risati po skalah. Odsev pečin v vodni gladini. Gledam, kako se spreminjajo barve, kako se bliža trenutek dneva, ko svetloba začne ugašati in se mehko začne približevati noč.

Lebdim in gledam v nebo. Za trenutek zaprem oči in poskušam misli iztrgati iz sanjarjenja. Nočejo sodelovati. Pa nič, pomislim, uživaj trenutek popolnega miru. Misli prihajajo in odhajajo, kot ptice selivke. Rahel vetrič me zbudi iz lebdenja, koža se malce naježi. Zazebe me in vem, da je čas, da neham lebdeti. Da začnem plavati. Nazaj proti obali. Sonce je že skoraj zašlo. Sama pri sebi se nasmejem. Samo jaz vem to skrivnost. Kako lepo je lebdeti.

Fez

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.