Furiosa

Ko sem stala na robu in gledala v daljavo, na golo ravnino globoko pod sabo, sem se naenkrat počutila kot v filmu Pobesneli Max. Vročina, suh zrak, veter, ki vrtinči pesek. Surrealen razgled. Tišina, bizarnost in praznina. Na neki točki sem se zavedla, da bom imela glavo najverjetneje vedno v oblakih. Takrat sem razmišljala o Pobesnelem Maxu. In njegovi odisejadi v čudni, nenavadni in nori pokrajini. Takrat.

Ko se danes spomnim tega dne, te pokrajine, se spomnim na Furioso. Neustrašno amazonko, bojevnico, žensko, ki je tvegala vse. Na neusmiljen boj v čudaški pokrajini. Malo se mi naježi koža ob spominu. Na njeno odločnost, pokončnost in neupogljivost. Na njen upor proti tiraniji in boju za svobodo. Boju za vrnitev domov.

Sunek vetra me prebudi iz sanjarjenja. Pripelje nazaj v realnost. Ozrem se po palčkih, ki gledajo v daljavo. Zdijo se mi prav čudaški. Pa vendar…nimaš ravno veliko izbire. Avstralska divjina te lahko presune in spremeni. Ali pa ne. Njena vročina izžge še zadnji strup, ki te je morda tiho razjedal in ti očisti srce. Čista alkimija.

Sonce neusmiljeno pripeka. Veter vrtinči pesek. Postane mi jasno. Naprej bo treba. Naprej proti Perthu. Kajti bliža se konec avstralske pustolovščine in treba bo nazaj. V realnost, v domovino. Čeprav je kruta divjina zahodne Avstralije pravzaprav tako prijazna. Ker ne laže in se ne spreneveda. V svoji divjosti te posrka vase in te nato brezbrižno izpljune. Hkrati mirna in razburkana. Divja in krotka. Otroško nedolžna in obenem smrtno nevarna. Kot Furiosa.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja