Divjost

Ko razmišljam o Avstraliji, razmišljam o pretiranosti. V vsem. Pretiranosti vročine, suhega zraka, rdečega peska, divjosti in neizprosnosti narave. Pretiranosti pokrajine, ki te občasno s svojo neprestano enoličnostjo spravlja ob pamet. Njena odmaknjenost, drugačnost in nepremakljivost je tista, ki jo dela tako posebno.

Tam se dejansko soočiš s svojo majhnostjo. In s tem, kako ogromne stvari je sposoben zgraditi človek. Ogromne kompozicije tehnologije, za katere si predstavljaš, da brezglavo drvijo po prašnih brezpotjih širne Avstralije. Soočiš se z majhnostjo, ko vidiš cestne vlake ali ogromna kolesa delovnih strojev v bližini rudnikov. In se vprašaš, ali je to dejansko res ali imaš od vročine že resne privide. Jasno ti postane, zakaj je bila navdih za Pobesnelega Maxa.

Vsak ima v življenju svoje stalnice. Moje so presenečenja. Ki jih načeloma res ne ne maram. Razen nekaterih. Rada imam presenečenja, ki jih vedno znova pripravi narava. Ko vedno znova ugotoviš, kako zelo si majhen. Neizmerno dramatičnost nevihtnih oblakov, skrivnostnost jutranjih meglic, bleščečo svetlobo sonca, ki povzroča vedno nove fatamorgane. Rada imam prvinskost narave. Ki v svojem bistvu nikoli ne laže. Mi smo tisti, ki si zatiskamo oči.

Rada imam presenečenje, ki ga doživim ob brilijantnosti človeškega uma, ob neizmerni kreativnosti besed, slik, izumov, napredka človeka. Vedno znova mi dih jemlje dobrota ljudi, ki se pojavi popolnoma nepričakovano in popolnoma spontano. Predvsem pa briljantnost najbolj žlahtnega čustva – ljubezni. Ki vedno znova preseneti takrat, ko jo najmanj pričakuješ.

Rada imam dramatičnost. V določenih situacijah. Dramatičnost sončnih zahodov, čistost sončnih vzhodov in magično privlačnost polne lune. Neskončnost zvezdnatega neba. Dramatičnost drugačnosti narave in okolja od tega, kar sem navajena doma. V takih primerih jo imam rada, to blazno dramatičnost. Sicer imam raje brutalno realnost.

Včasih je brutalna realnost točno tisto, kar človek v določenem trenutku res potrebuje. Ker te brutalno sesuje, razkolje in ti da izbiro. Obupati ali nadaljevati. Brutalnost je nekaj, kar spremlja vsakega od nas. Pa če si to priznamo ali ne. Nekateri so brutalni do drugih, drugi v prvi vrsti do sebe. Brutalnost trenutka, ki sesuje vse, kar si do takrat gradil, je hkrati trenutek, ko samega sebe najbolj spoznaš. Ko padejo vse maske in se kot feniks znova rodiš.

Morda zato vedno znova v naravi iščem tisto divjost, prvinskost narave, ki te vedno znova prisili, da pogledaš globoko vase in najdeš tisto, kar si se tako zelo trudil zatreti. Ali pa iščem zgolj prvinskost karakterja. Tisto osnovno, divje, brutalno in nenarejeno.

Fez

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja